Kako bo kriza skupaj z izgubami služb, negotovostmi in večjimi obremenitvami za zaposlene vplivala na duševno zdravje?

Ljudje smo prilagodljiva bitja. Težke razmere lahko dolgo časa kompenziramo z lastnimi obrambami, ki smo jih razvili skozi življenje, in s pomočjo drugih ljudi. Zgodovinske izkušnje kažejo, da se v obdobjih kriz ljudje celo bolje organizirajo in so nekaj časa bolj duševno zdravi. V vojnih časih je na primer manj ponovitev psihotičnih motenj kot sicer, saj se takrat človek usmeri v preživetje. 

Če pa je kriza dolgotrajna, lahko pričakujemo dodatno slabšanje duševnega zdravja prebivalstva. Močne in kontinuirane stresne obremenitve, kar izguba dela po 20 ali 30 letih v podjetju zagotovo je, delujejo kot sprožitelj stresnih in drugih duševnih motenj. Najpogostejša znaka duševnih motenj, ki se razvijeta v dolgotrajnih stresnih razmerah, sta depresivnost in anksioznost. Pogostejše so tudi zlorabe psihoaktivnih substanc in različne zasvojenosti.

Dolgoročna posledica krize ter posledične brezposelnosti in revščine pa je zdrs posameznika na socialno dno. Znano je, da je v okoljih z nižjim socialnim statusom več duševnih motenj kot v drugih okoljih. Če bo kriza trajala predolgo, se lahko to pokaže tudi pri otrocih, ki bodo odraščali v revščini, in s starši, ki vso svojo energijo namenijo za preživetje. Socialna država je tu najboljša preventiva.

Bosta slovenski zdravstveni in socialni sistem ujela ljudi, ki jim kriza spodmika tla pod nogami?

Bojim se, da bodo zaradi krize in pomanjkanja finančnih sredstev ti problemi odrinjeni na poznejši čas, kar bi bila velika napaka. Kmalu naj bi šel v javno razpravo nacionalni program o duševnem zdravju. V njem naj bi začrtali smernice obravnave za ljudi z duševnimi motnjami in preventivo teh motenj.

Ta program bo lahko deloval le, če bodo vanj usmerili zadostna finančna sredstva. Na nivoju lokalnih skupnosti in osnovnega zdravstva je treba vzpostaviti službe, ki bodo lahko odgovorile na krizne razmere, nevarnosti samomora in poslabšanje duševnih motenj, odgovorne pa bodo tudi za spremljanje in nepretrgano obravnavo najbolj ogroženih posameznikov.

Nedavna britanska študija, ki je zajela države EU v zadnjih treh desetletjih, je pokazala, da se je z vsakim dvigom brezposelnosti za en odstotek za 0,8 odstotka zvišal delež samomorov pri mlajših od 65 let. Hkrati se je za 0,8 odstotka zvišal delež umorov. Kje je stična točka nasilja proti sebi in drugim?

Oboje je samouničevalno. Slabše obvladovanje agresivnosti se lahko pojavi, ko človek ne more več obvladovati položaja, v katerem se je znašel. Taka dejanja so hkrati močno povezana z zlorabo psihoaktivnih substanc, kot je alkohol, in s kombinacijo te zlorabe z drugimi, že obstoječimi duševnimi motnjami.

Psihiatri ste že večkrat opozorili, da si ljudje v slovenskem prostoru ob duševnih težavah raje kot z antidepresivi "pomagajo" z alkoholom. Je zloraba alkohola še vedno bolje sprejeta od duševne bolezni?

Opažam, da je zloraba alkohola v današnji Sloveniji manj sprejemljiva, kot je bila še pred desetletjem. K temu so zagotovo pripomogli medijski prispevki, ki niso več strpni do pijanosti. Manj je tudi govora o popivanju kot nacionalni potezi Slovencev.

Menim tudi, da smo s skupnimi močmi preprečili vsaj odkrito diskriminacijo duševno bolnih. O njih se ne govori več tako pokroviteljsko, kot se je včasih. Vedeti pa je treba, da ozračje pri tem diktira ravno politika.

V svoji knjigi Duševna bolezen in stigma opozarjate na strukturno diskriminacijo duševnih bolnikov, ki se lahko kaže v površni skrbi za njihovo telesno zdravje.

V naši bolnišnici telesne bolezni pacientov obravnavamo veliko natančneje, kot smo jih minula desetletja. Res pa je, da smo na psihiatrični kliniki za obvladovanje teh bolezni v primerjavi z drugimi bolnišnicami kadrovsko veliko slabše opremljeni. Do pred kratkim smo imeli v tej bolnišnici za več kot 400 hospitaliziranih pacientov na dan, med katerimi jih je približno tretjina tudi telesno bolnih, le enega internista. Zdaj bomo imeli dva. Gre za diskriminacijo, ki je vgrajena v zdravstveni sistem. Povezana je z razmišljanjem, da za ljudi z duševnimi boleznimi zadostujejo nižji standardi kot za druge.

Ljudje z duševnimi boleznimi doživljajo tudi individualno stigmatizacijo v domačem okolju, ki jim vsak dan otežuje življenje. Je hujša sama bolezen ali stigma, ki ji sledi?

Stigma ljudi na koncu prizadene bistveno bolj. Tudi ko s pomočjo zdravljenja pridejo do uvida in točke, ko lahko začnejo načrtovanje nadaljnjega življenja, naletijo na zaprte poti. Ljudje z duševnimi motnjami pogosto nimajo osnovnih možnosti za dostojno preživetje, kar vodi v začaran krog ponavljajočega se stresa in vse večje prikrajšanosti.

Z diagnozo duševne bolezni je posebno pri poklicih, ki zahtevajo intelektualno delo, izjemno težko dobiti zaposlitev. Ljudje z duševno motnjo lahko zelo uspešno delajo tudi na vodilnih delovnih mestih. Pri posameznikih, ki jim to uspe, njihova okolica največkrat ne ve za bolezen.

Kaj ljudi žene v to, da prispevajo k stigmatizaciji duševnih bolnikov? Marsikdaj to najbrž počnemo nenamerno.

Vedno potrebujemo nekoga, ki je slabši od nas, da se počutimo dobre. Ta psihološki vzvod ima svojo funkcijo, saj se z njim skupina počuti močnejša in privilegirana. V ozadju stigme je tudi primarni človekov strah, da bi izgubil nadzor nad svojim ravnanjem, kar verjetno v sebi nezavedno nosimo vsi.

Ljudje z duševnimi boleznimi si lahko breme stigme nalagajo tudi sami, tako da se poistovetijo s tem, kar si drugi mislijo o njih. Zato se odmaknejo od svoje okolice, s čimer se ta od njih še toliko lažje distancira.

Kako lahko družba to preraste?

Rešitev je v povezovanju in krepitvi te skupine pacientov. Ljudem z duševnimi motnjami je treba dati glas in možnost, da se vključijo v vse procese odločanja. To velja tudi za zakonodajo na področju duševnega zdravja, pri kateri je politika bolnikom do zdaj le redko prisluhnila. Nekaj besede o tem, koliko in kako je treba nadzirati terapevtski proces, bi morali imeti tudi uporabniki terapevtskih storitev.