Prvič ste bili v selektorski vlogi. Kako ocenjujete nastope slovenske ekipe?

Dosegli smo dva vrhunska dosežka, ki se bosta vpisala v zgodovino. Prvi je evropski rekord Matjaža Markiča, drugi pa, da sta se po 26 letih in bratih Petrič spet dva plavalca uvrstila v finale v isti disciplini. V taki konkurenci, kot je bila na tem SP, ko so rezultati neverjetno poskočili in smo dosegli dva finala ter bili še sedemkrat v polfinalu, je za nas izreden uspeh.

So ti dosežki maksimum, ki je bil dosegljiv?

Zagotovo bi se dalo biti še boljši. Določene stvari so nam šle na roko, druge ne. Lahko bi prišli nazaj tudi s štirimi finali, če bi se stotinke pri Damirju Dugonjiču in Jerneju Godcu obrnile nam v prid. Izpostaviti je treba Dugonjiča, ki je na 100 prsno v velikih bazenih plaval pod minuto, kar je bilo še pred dvema letoma nedosegljivo za kogarkoli na svetu, sedaj pa že Slovenci dosegamo take rezultate.

To je bilo prvenstvo svetovnih rekordov. Kako veliko bi jih bilo brez visokotehnoloških kopalk?

Nekaj bi jih bilo. Pričakovali smo poplavo svetovnih rekordov, ne pa ravno v vsaki disciplini. Na začetku v prvih dneh so ljudje na tribunah še kričali, na koncu pa pravega navdušenja ni bilo več. Sedaj bo verjetno potrebnih kar nekaj let, da se bo spet dosegalo tako hitre rezultate.

Pojavljajo se določene pobude, da bi rekorde dosežene s spornimi kopalkami brisali.

Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Še nobenih rekordov do sedaj niso brisali. Če se samo spomnimo časov iz preteklosti, ko še ni bilo omejitve, da mora plavalec pri 15 metrih priti na površje. Takrat so 50 metrov plavali pod vodo in se sploh ni vedelo, če tekmovalec plava delfin ali prsno. Tako dvomim, da si bodo sedaj upali storiti kaj takega.

Z rezultati v štafetah ste zadovoljni, a nekaj težav ste imeli s sestavo ekipe pri moških.

Plavalci pri nas še ne cenijo toliko nastopa v štafeti, a po svoje jih moram tudi razumeti. Če nekomu ponudiš nastop v ameriški, ruski ali avstralski štafeti, bi bil vsak za to, saj bi vedel, da bo dobil eno od kolajn. Pri nas se zaenkrat še zelo borimo za dobro uvrstitev in je zato malo manj zanimanja. Moram pa biti zadovoljen z vsemi, ki so nastopili v moški štafeti, ker so res dali vse od sebe.

Pri ženskah niso bile vse v najboljši formi.

Vseeno so dekleta postavila nov državni rekord in ga izboljšale kar za pet sekund, prav zaradi vseh sedanjih težav pa imamo še vsaj pet sekund rezerve. S pravim treningom imamo še mnogo prostora za izboljšanje. Mislim, da lahko upravičeno pričakujemo od teh deklet, da se bodo na olimpijskih igrah v Londonu uvrstila v finale.

Sara Isaković se je nekoliko oddaljila od svetovnega vrha.

Za Saro ni slaba sezona. Bolj bi rekel, da je bila to sezona prilagajanja na vse nove stvari v njenem življenju. Bilo je kup dejavnikov, ki so vplivali nanjo. Dobro je, da se je to dogodilo v sezoni po olimpijskih igrah in ne recimo le leto pred njimi.

Kako ste ob robu bazena videli rivalstvo med Phelpsom in Čavićem?

To je bil dogodek prvenstva. Čavića poznam dobro tudi osebno in vem, da je zelo samozavesten plavalec, kar zelo cenim. Morda je šel Čavić z določenimi provokacijami predaleč, ko je pred tekmo z brisačo Phelpsa švrknil po riti, s čimer ga je še dodatno podžgal. Takih igric je bilo v ozadju kar nekaj, a to vse skupaj naredi le še bolj zanimivo.