Pri tem pa je zadnje večje naročilo s strani tako državne kot na primer ljubljanske mestne oblasti prišlo pred desetimi leti: takrat je Jakov Brdar na podlagi natečaja izdelal konjeniški spomenik Rudolfa Maistra v parku pri železniški postaji, še pred tem pa je tedanji obrambni minister Janez Janša neposredno poveril izdelavo skoraj identičnega kipa najslavnejšega slovenskega generala kiparju Boštjanu Putrihu. Toda domača kulturna sfera skoraj ne pozna javne plastike, ki bi neobremenjeno korespondirala s sodobnimi smernicami trenutne umetnosti.

Prvi kip nacionalnega pomena

Pred 120 leti so v okviru avstro-ogrske monarhije živeči Slovenci dobili svoje prvo nacionalno obeležje: Alojz Gangl je leta 1889 dokončal spomenik Valentinu Vodniku na istoimenskem ljubljanskem trgu, kjer danes domuje mestna tržnica. Ta pomembni kipar, ki se je v domačih okvirih prvi začel spogledovati z razvijajočim se modernizmom, je ob 150. obletnici rojstva počaščen s pregledno retrospektivno in dokumentarno razstavo, ki jo je Narodna galerija v sodelovanju z Belokranjskim muzejem postavila v Galeriji Kambič v Metliki, umetnikovem rojstnem kraju.

Alojz Gangl se je rodil leta 1859 in se kot petnajstletnik podal v uk k lokalnemu rezbarju Jerneju Jerebu, kasneje se je izpopolnjeval v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1888 zaključil kiparsko specialko. Sledilo je izjemno plodno obdobje, prava zgodba o uspehu, saj je postal glavni izvrševalec narodnobuditeljskih idej v polju ustvarjanja spomenikov slovenskih veljakov. Po Vodnikovem kipu je leta 1903 dokončal naročilo za spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja pred današnjim Narodnim muzejem, v neposredni bližini pa je za ljubljansko opero ustvaril nekaj izjemnih primerov stavbne plastike, med drugim personifikaciji komedije in tragedije.

Leta 1905 je bil zaradi bolezni pri 46 letih predčasno upokojen in razrešen s položaja profesorja na umetnoobrtni strokovni šoli v Ljubljani, zato je razočaran nadaljeval pedagoško kariero v Splitu in pozneje v Pragi, kjer je leta 1935 tudi preminil. A njegovo manj znano pozno obdobje je bilo v likovnem smislu nemara še zanimivejše, saj je skozi malo plastiko uveljavil svoje intimne ekspresivne težnje, ki jih je nakazoval že ob koncu 19. stoletja, a si jih ni drznil uporabiti pri večjih javnih naročilih. Nad temi so namreč skrbno bedeli njihovi naročniki.

Zgolj "dokumentarni" spomeniki?

Približno stoletje pozneje, leta 2007, so denimo naročniki razstave Enotni v zmagi, ki se je zaradi političnih nesoglasij selila iz ljubljanskega gradu v matično hišo, Muzej novejše zgodovine, na zahtevo ministrstva za kulturo z nje odstranili doprsni kip Jožeta Pučnika, ki naj bi bil nespoštljiv in žaljiv. Avtor Metod Frlic ob tem ni prejel strokovne obrazložitve za tovrstno cenzuro, očitno pa je svobodna, abstrahirajoča avtorska interpretacija zmotila oblastnike. Če torej javnemu kiparstvu, ki slavi realne zgodovinske osebe, kljub raznim političnim nasprotjem ne manjka volje in sredstev za izvedbo, pa sodobnejša in ideološko neobremenjena plastika, osredotočena na likovne poudarke in interakcijo z javnim prostorom, ne zbuja širšega zanimanja in podpore.

Spomnimo se pobude za zgraditev visokotehnološkega spomenika Srečku Kosovelu v parku Tivoli leta 2004, ki je bila zaradi birokratskih zapletov in nasprotovanja občinske komisije za postavitev javnih spomenikov povsem opuščena. Komisijo je zmotila zlasti lokacija, v katero tovrstna sodobna stvaritev menda ne spada, zato je investitor, družba Mobitel, preventivno opustil projekt. Ta primer nakazuje, da domača umetnostna stroka ne premore zadostne odprtosti za neobremenjeno, sodobno in avantgardno javno plastiko. Tako se morajo umetniki ob redkih javnih naročilih podrejati imperativu politične korektnosti in trga. Naj bo to Ganglov kip Valentina Vodnika ali sprva kritizirani Prešernov spomenik Ivana Zajca, Spomenik revolucije Draga Tršarja ali Begićev kip Janeza Drnovška v Zagorju, vsi ti imajo neko skupno točko: občutljivost javnega mnenja in nepredvidljivost reakcij političnih elit, ki tovrstne drage projekte financirajo.

Alojz Gangl nedvomno velja za nestorja slovenskega kiparstva na prehodu v moderno, ki je v mnogočem začrtal pot svojim naslednikom. Kot se zdi, tudi v tem, da morajo na račun lastnega avtorskega izraza sprejemati ideološke kompromise, ki jih vsakršna oblast zahteva od sicer pregovorno "avtonomne" umetnosti.