Izsiliti nekaj je eno, draga Irena, izsiliti to z neko obljubo, potem pa to obljubo »požreti«, pa je pravno gledano goljufija in kaznivo dejanje, moralno gledano pa nasilje. Vsaka vrsta nasilja (telesno, duševno ali pravno gledano kaznivo), povezana s spolnostjo, pa je posilstvo. Preberite še enkrat moj prispevek in morda vam bo vendarle jasno.
Ker pa je Irena verjetno že večkrat, če ne kar redno izvršila take vrste posilstva, išče alibi za svoj greh v floskuli, da smo vsega krivi moški, ki »ne znamo z ženskami«. Iz naslednjega zapisa naj Irena sama zaključi, kdo je tisti, ki ne zna ali noče.
Pri dobrih dvajsetih sem šel v posteljo s približno deset let starejšo pravo lepotico, ki se je hudo trudila biti popolna v vseh pogledih. Precej hitro sem ugotovil, da v seksu pravzaprav sploh ne uživa, ker je preveč obremenjena z dajanjem vtisa popolnosti tudi med odnosom. Ko sem zaigral skorajšnji moj vrhunec, je ona takoj zaigrala lep orgazem. Malo čudno je pogledala, ko od mojega orgazma ni bilo nič in sem lepo nadaljeval, čez nekaj minut pa je spet padla na finto in mi zaigrala še bolj »popoln« orgazem. Ob vsem trudu in pozornosti, da bi bila vsaka njena kretnja »koreografsko« popolna, v samem odnosu enostavno ni mogla zares uživati.
Zamenjal sem položaj, da je bila ona zgoraj, in ji začel pripovedovati zgodbico o hudem viharju, ki sem ga bil nekaj let poprej doživel z jadrnico na odprtem morju sredi temne noči. Ko sem ji z zelo sugestivnim glasom opisoval tisti vihar, se je ona vse bolj »izgubljala« in je kmalu začela v sebi doživljati nek samo njen notranji vihar, ki se je končal z divjimi krči obraza in celega telesa. Ko se je »vihar polegel«, se je z blaženim izrazom na obrazu, preznojena in izčrpana, zgrudila name.
Takih in podobnih zgodbic lahko naštejem najmanj ducat, ne da bi moral kaj dosti brskati po spominu. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da sem v vseh tistih primerih znal »pritisniti na pravi gumb«.
Potem sem se že malo v letih oženil. Kmalu sem sicer ugotovil, da žena v seksu sicer uživa, orgazma pa vendarle ne more in ne more doživeti, neodvisno od tega, kako dolga je predigra in kako dolg koitalni odnos. Kot v prvem primeru sem tudi tokrat njene misli speljal na drugi »tir«, a ker je bila preveč »emancipirana«, poskus ni uspel in ker prva taka »diverzija« ni uspela, sem drugič poskusil z drugačno, ki se je obnesla. Naslednjič je spet uspelo, potem pa sva bolj ali manj nehala seksati, da je ne bi z orgazmi »držal v šahu«, kar bi bilo za tako »emancipirano« žensko prava katastrofa. Sedaj sva že dolga leta ločena in doslej se je na njej zvrstilo že kar nekaj moških, ona pa me sovraži, ker sta bila po vsej verjetnosti tisto takrat njena edina dva orgazma v življenju.
Res je, za dobro melodijo je treba znati pritisniti pravo tipko, vendar nihče ne more igrati klavirja s spuščenim pokrovom nad tipkami, draga Irena in draga moja bivša. Dokler boste »emancipirane« ženske celo vrhunskim pianistom loputale s pokrovom po prstih, bo le hreščalo, muzike pa ne bo.
Pa še nekaj o emancipaciji. Eden od pomenov emancipacije je »učlovečenje« ženske, priznanje njenih človeških vrednot in pravic, glavni pomen pa je osvoboditev.
»Emancipirane« današnje ženske, niti najmanj niste osvobojene, prav nasprotno, zasvojene ste s sovraštvom do moških in ker si tega niste sposobne priznati, krivdo za vašo telesno in duševno nepotešenost iščete pri moških. Tiste, ki so res emancipirane, večinoma živijo v srečnem partnerstvu, »emancipiranke« pa njihove sreče niti ne opazite, kaj šele, da bi jo doumele. In tiste res emancipirane so tudi veliko lepše, čeprav z bistveno manj kozmetike ali kar brez nje, ker jih lepe dela ta njihova notranja lepota in sreča, ki jo nesebično delijo s svojimi bližnjimi.
Dvignite pokrov, če želite uživati v glasbi, drugače vam niti Pogorelić ne more zaigrati prave viže. Polihistor