Priložnosti se ne ustrašita, ampak jo praviloma spremenita v gol. Podobno delujeta, ko se pogovarjata o nogometu. Njun glas je miren, vzkipljivosti ne poznata. Sta ravno toliko različna tipa napadalcev, da se na igrišču lahko dopolnjujeta. V zadnjem času sta imela smolo, kajti predvsem zaradi Timovih poškodb dolgo nista igrala skupaj v mladi reprezentanci. »Upam, da sem sedaj opravil s poškodbami. Najbolj pa je pomembno, da opravim celotne priprave pred sezono,« je dejal Tim Matavž. Mladeniča sanjata o tem, da bosta nekoč skupaj igrala tudi v članski reprezentanci. Če bo šel njun razvoj po pričakovanih tirnicah, je to le še vprašanje časa.
Velikonja je bil v minuli sezoni v dresu Hit Gorice s 17 goli (v seštevku vseh tekmovanj jih je zabil 31) najboljši strelec slovenske lige in se pripravlja na odhod v tujino. Matavž je tam že dve leti. Pred novo sezono si je za cilj zadal preboj v začetno enajsterico nizozemskega prvoligaša Groningena, za katerega je spomladi dosegel tri gole. »Pogovoril sem se z vodilnimi možmi kluba, ki imajo enake želje,« je dejal Matavž. Če mu bo uspelo, bo na odlični poti k uveljavitvi in morda tudi k prestopu v še boljši klub. Groningen je namreč znan po tem, da proizvaja mlade igralce. V zadnjem času jih je največ odšlo k Ajaxu, za katerega je Matavž navijal v otroštvu: »Sedaj je drugače. Moj klub je Groningen, o svoji prihodnosti pa se odločam le na podlagi tega, kje imam najboljše pogoje za nogometni razvoj.«
Matavž se je na Nizozemskem privadil na igranje na drugih položajih. Pred tem je bil vedno le napadalec, v minuli sezoni pa je na nekaterih tekmah igral tudi v vlogi ofenzivnega vezista in krilnega napadalca, česar ni vajen, a se tega ne brani, saj mu je tudi ta položaj v moštvu všeč.
Medtem ko Matavž ve, da bo tudi v prihodnji sezoni igral za Groningen, je Etienova prihodnost bolj negotova. Že pozimi je bilo precej govoric o prestopu. Morda je pravi čas, da povezne culo na ramo in odide v svet, napočil sedaj. »Zaenkrat ni še nič konkretnega. Vem le, da si želim v klub, v katerem bom igral in napredoval. Seveda mora biti ponudba tudi finančno ugodna. Znano je, da te klub ceni toliko, kolikor te plača. Če prideš za večji denar, si v boljšem izhodiščnem položaju,« je dejal Etien Velikonja, ki je minuli teden izkoristil za počitnice v Turčiji, kjer se je lahko družil s svojim dekletom Majo Bratkič, obetavno atletinjo, ki je imela v tem času v istem mestu priprave.
Mladeniča sta žogo skupaj brcala že kmalu po tem, ko sta shodila. V mlajših selekcijah Gorice sta odstopala zaradi velikega števila golov, nekaj časa pa sta bila tudi tekmeca, ker je Matavž igral za Bilje-Primorje. »Lepše je bilo igrati, ko sva bila soigralca,« je dejal Etien, ki je obiskoval nogometni razred gimnazije v Šiški. V njuni ulici v Šempetru pri Novi Gorici je živel tudi Valter Birsa, član francoskega Auxerra. »Spomini na tiste čase so zelo lepi. Bili smo živahni fantje, najdlje pa smo se zadrževali na igrišču pred šolo. Sicer nismo razbili nobenega stekla, sem ga pa zato jaz pred kratkim na naši slačilnici v novogoriškem športnem parku,« se je spomnil Etien, Tim pa je s smehom na ustnicah prerokoval: »Nič ne skrbi, z odškodnino od tvojega prestopa bodo lahko kupili še šest stekel.«
