Da je vse manj ljudi, ki bi obžalovali, da tisk skoraj ne objavlja več podlistkov, je zgolj domneva. Toda četudi ta drži, je gotovo še večji problem, da skoraj ni več nikogar, ki bi podlistke sploh pisal. (Celo Tadej Zupančič in jaz sva svojega prvega in doslej zadnjega napisala pred dvajsetimi leti!) Kakorkoli že, podlistki so nekak anahronizem: relikt konservativnih starih časov, ki po današnjih merilih veljajo za povožene v svoji elitistični odličnosti in kultiviranosti (beri: bralski dolgočasnosti) in - še huje! - izdajateljski nerentabilnosti. Pri tem pa je tudi verjetno, da bodo out of time tudi vsebinsko: tako kot podlistek Vlada Šlambergerja, ki ga objavlja Delo ob svoji petdesetletnici že nekaj tednov.

Šlambergerjeva zgodovina Dela - ki je obenem tudi polpretekla zgodovina pomembnega dela slovenskega novinarstva - je nedvomno koristna. Mnoge na lepem demokratične in neodvisne medijske insajderje sicer moti, da se kronske priče kot na primer "trojni funkcionar" Koprivc dandanes delajo, kot da so bili politični posegi v novinarstvo in urednikovanje nekaj najbolj normalnega na svetu. Meni pa je to všeč. Zdi se mi, da taka drža bolje odslikava takratno realnost. Prostodušnost, s katero opisujejo CK-jevske in SZDL-jevske direktive glede uredniških in izdajateljskih odločitev v okviru ČGP Delo sredi svinčenih sedemdesetih let - bodisi kadrovskih ali poslovnih -, se mi zdi primerna. Navsezadnje ni šlo za funkcioniranje v izrednih razmerah terorja, temveč za z današnjega vidika za Slovenijo normalne konfliktne situacije in zapletene dileme med partnerji, od katerih je prvi glavni, a ne vsemogočen, drugi pa podrejen, a ne nesvoboden.

V bistvu gre tu za preplet dveh kontradiktornih mitov. Prvi mit je, da je tisk kljub svoji politični neavtonomnosti funkcioniral po visokih profesionalnih standardih. Drugi mit pa je, da visoki profesionalni standardi niso nič veljali zaradi politične neavtonomnosti tiska.

Oboje je obenem res in narobe. Politični pritiski ne izključujejo in ne onemogočajo novinarskega profesionalizma. Res je, da mu škodijo, ne morejo ga pa spodkopati. In obratno. Novinarski profesionalizem ni ščit pred političnimi pritiski. Lahko pomaga, ne more pa jih odvrniti. A kakorkoli: ko to beremo, se za nazaj zdi, da se je takratna Partija do medijev obnašala kot ne le ideološka lastnica - ali bolje pokroviteljica - z ekskluzivnimi indoktrinativnimi pravicami, temveč tudi kot aktivna lastnica, kot bi nemara rekli danes, kot tako rekoč strateški partner. Komunisti so od medijev zahtevali svoje - in to tudi zlepa ali zgrda dobili -, vendar so jim tudi omogočali razvoj v smislu znanja, kvalitete, profesionalizma, tudi etike. Novinarski standardi so bili po direktivi suspendirani pri (nekaterih) notranje- in zunanjepolitičnih temah in žanrih, zlasti mnenjskih. Na splošno pa je Partija gojila oziroma dovolila gojiti profesionalizem in s tem kazala neko vsaj minimalno mero spoštovanja do te profesije. In četudi so uredniki in novinarji hočeš nočeš morali kdaj kloniti pred pritiski, so si spoštovanje kljub temu zaslužili z mnogimi drugimi kvalitetami.

V odnos med politiko in mediji je bilo vgrajeno bazično vzajemno spoštovanje. To morda ni imelo neke zelo trdne podlage - sploh pa po današnjih poenostavljenih pojmih -, toda bilo je spoštovanje. Morda še več: bil je nekakšen pakt ali vsaj sporazum, na katerem se je dalo graditi.

Šlampijeva pričevanja in pričevanja tedanjih akterjev delujejo leta 2009 kot kuriozum izpred stotih let, ne le izpred nekaj desetletij. To priča o tem, kako dramatične, že kar epohalne spremembe so se do danes zgodile. Povsod po svetu je tisk v krizi ali če hočete v tranziciji, morda celo na pragu izumrtja - vsaj v doslej znanih oblikah in obsegu. Toda v državah, kakršna je Slovenija, je tem težavam treba dodati še sesuvanje spoštljivosti in sporazumnosti, ki ju omenjam zgoraj. Današnji medijski lastniki - pa čeprav bolj kapitalski, ne toliko ideološki - ne spodbujajo profesionalizma ali ga celo ne dovoljujejo, ker ne spoštujejo poklica. Tako kot nekoč Partija tudi oni zahtevajo svoje, vendar v zameno ne ponujajo nič razen mezde. Zato ni čudno, da je prišlo do erozije novinarskega poklica. Tudi na drugi strani teh novozgrajenih barikad je namreč zmanjkalo volje in predvsem znanja za ohranjanje standardov, pa tudi vsaj minimalne mere spoštovanja do tistih, ki jim nikakor ne bi smeli vzeti pravice do besede - čeprav ta ni tako samoumevna, kot se dozdeva njim samim.