Vse lepo in prav, toda mar ni bil ta boj pravzaprav izbojevan že leta 1990? To je bilo namreč tisto leto, ko je sir Timothy postavil prvo HTTP-povezavo in tako ustvaril World Wide Web. Vemo, kaj je ta pomenil za pornografijo in odprto seksualnost: naenkrat smo dobili globalno skupnost, v kateri je seks in vse s seksom povezano postalo vsesplošno dostopno, fetišisti pa so ugotovili naslednje: na vsako vprašanje, ki se začne z "mar sem jaz edini …", se na spletu odgovarja z "nikakor ne!". Torej - mar ni že sir Timothy (najbrž nehote) ustvaril odličen poligon za novo svobodomiselno generacijo, ki je za razliko od svojih očetov zrasla ob ideji, da pornografija absolutno ni nekaj, za kar se je treba boriti, saj je vedno le en klik stran?

Da, toda kot vsaka zgodba ima tudi ta svoj ampak in svojo drugo plat. Ko se približamo temam in problematikam, katerih se Zavod 69 loteva (in seveda z njim povezana pornografska stranka), vidimo, da zadeve vendarle niso tako enoplastne in preproste. Vrata do pornografije so se leta 1990 morda res na široko odprla, a hkrati omogočila, da skozi njih uide popolnoma vse: od kvalitetnih, vrhunsko izdelanih pornografskih izdelkov do slabo zapakiranega kiča, od sporazumne spolnosti med odraslimi do otroške pornografije. Prav pedofilija je eden izmed tistih segmentov pornografije, na katero želi Zavod 69 še posebno kritično opozarjati, v zvezi s slabo kvaliteto pornografskih izdelkov pa je Modic lani pisal takole: "V svetu zabavne industrije za odrasle, kamor pornografija pač sodi, je tako kot v vseh drugih panogah približno 95 odstotkov sranja. Točneje, kakovost pornografskega materiala je konstanta, rapidno narašča samo število proizvodov." In navaja primere: "Ljubitelj kupi seksualno ekspliciten mesečnik, v katerem so vse fotke pokradene z interneta, slovenščina na ovitkih DVD-jev in v podnaslovih trdoerotičnih filmov je katastrofalna, stranka pride v erotični butik in do petdesetkrat preplača izdelek, ki je vreden slab evro." In tako dalje in tako naprej. Skratka, jasno je, da gre za področje, ki je popolnoma neurejeno, zato je "potrebno marsikaj počistiti, še prej pa razčistiti. Tako v prid nas, ljubiteljev in ljubiteljic ter poznavalcev in poznavalk pornografije, kot tudi tistih, ki v Sloveniji združujejo delo na področju zabavne industrije za odrasle."

O politični stranki so pri Zavodu 69 začeli razmišljati po predlanskem erotičnem sejmu v Celju, najbrž je to idejo med drugim spodbudila prav dobra obiskanost (zabeležili so kar 12.000 obiskovalcev), čeprav je kvantiteta žal tudi tokrat popolnoma zasenčila kvaliteto, po organizacijski plati je bil sejem blizu katastrofe. Kakorkoli, tedaj so najbrž tudi ugotovili, da za ustanovitev stranke potrebujejo širši program. "Boj za porno svoj" bo tako zaobjemal tudi zavzemanje za popolno legalizacijo prostitucije, organiziranje javnih hiš v obliki FKK-centrov po nemškem vzoru, ureditev statusa samostojnih spolnih delavk in delavcev ter uvrstitev poklica pornograf v razvid kulturnih delavcev, ki jim država plačuje prispevke. V kolikor jim uspe ustanoviti stranko, bomo druga tovrstna država na svetu, lani so namreč v Avstraliji ustanovili Avstralsko stranko seksa, ki je za zdaj edina politična opcija, ki nosi besedo seks v svojem imenu.

Naj nam bo njihov boj všeč ali ne, pri Zavodu 69 so vsekakor drugačni, da ne rečemo izvirni. Skozi zgodovino se ni prav pogosto dogajalo, da bi šli beli, heteroseksualni zahodnjaški moški (družbeno najbrž najbolj privilegirani) v boj za svoje pravice. Pa četudi gre v tem primeru bolj ali manj samo za boj za pravico do urejenega prostora za zabavo, ki hoče uteči dvojni morali in moraliziranju za vsakdanjo rabo.