»Pred časom mi je neki prijatelj povedal, da je sobotni večer preživel sam doma na Facebooku, s pivom v roki ob svojem računalniku. Kako brezupen prizor. Namesto povezovanja nas Facebook v resnici izolira, vsakega v svojo delovno kapsulo… Kaj je bilo narobe z barom?« Tako se nekje na spletu sprašuje ena tistih uporabnic, ki so Facebook najverjetneje trajno zapustile, čeprav so podatki uporabnikov, tudi tistih, ki so Facebooku rekli ne, podatki, ki so jih vnašali preko različnih operacij, kot so združevanje v skupine, obiskovanje dogodkov, reševanja kvizov in objave fotografij, najverjetneje za vedno ostali shranjeni v tej prostrani bazi vsakovrstnih osebnih informacij, ki bi jih težko pridobil še tako specialen aparat za merjenje potrošnikovih želja. Shranjeni za kdove kakšno in čigavo prihodnost.
Vam je všeč David Lynch?
Je mogoče iz prijateljstev ustvarjati dobiček, je mogoče skupnosti razbremeniti nacionalne zamejenosti in jim prodajati kokakolo? Seveda. Je to mogoče narediti tako, da ti samemu ni treba narediti nič? Tudi. Medtem ko se morajo raziskovalci trga domisliti mnogih trikov in pri tem porabijo velikanske količine denarja, da od potencialnih potrošnikov izvejo, na kakšen način jim lahko prodajo določen izdelek ali storitev, na Facebooku take informacije uporabniki, natančno locirani v svoja socialna omrežja in interesne skupine, ponujajo kar sami od sebe. »Deli« (share) pomen v jeziku Facebooka »oglašuj«. S članstvom na Facebooku je prav vsak član neplačani akviziter za kokakolo ali nizkocenovne lete, ko svoj potrošniški in kulturni okus deli s svojimi prijatelji. S tem je prišlo do komodifikacije prijateljstva, spretni fantje iz Palo Alta v kalifornijski Silicijevi dolini, kjer ima podjetje svoj sedež, so končno tudi iz poprej tržno težko dotakljivega prijateljstva povlekli kapitalistični ekstrakt, se strinja večina novomedijskih strokovnjakov o poslanstvu Facebooka.
Spletna orodja za ohranjanje stikov so eden najbolje uspelih ekonomskih eksperimentov internetne dobe. Zanimive so primerjave Facebooka s časopisi, ki so videti ob inteligentni metodi na videz nenevarne družabne mreže brezupno okoren poslovni model. Časopisi prodajajo oglaševalski prostor podjetjem, ki svoje izdelke ponujajo brezoblični množici kupcev časopisa. Tak sistem je v primerjavi s Facebookom manj sofisticiran iz dveh razlogov. Prvi je ta, da morajo časopisi za vsebine plačevati novinarje, medtem ko pridobiva Facebook vsebine s prostovoljnim (so)delovanjem uporabnikov povsem zastonj. Drugi razlog pa je ta, da Facebook usmerja oglase na pravšnje kupce z mnogo večjo preciznostjo. Na Facebooku povej, da je tvoj najljubši režiser David Lynch, in takoj ko se bo na trgu pojavil lynchevski film, bodi prepričan, da te bo našel pravi oglas. Tisto, kar predstavlja uporabnikom Facebooka sprostitev ob virtualnem druženju, je v resnici poslovna platforma za ciljno oglaševanje, ki so si ga njegovi možje (oziroma fantje; njegovi ključni »možje« danes niso starejši od 35) omislili z naravnost srhljivo logiko enostavnosti. Kaj je bolj preprosto kot ponuditi možnost, da se ljudje skupnih interesov, okusov in razmišljanj prostovoljno povežejo, nato pa jim ponudiš izdelke, ki tem interesom, okusom in razmišljanjem natanko ustrezajo?
Pri tem zaposlenim ni treba vlagati naporov v to, da stvar funkcionira (kljub temu je v podjetju po vsem svetu zaposlenih 800 ljudi). Zleknejo se lahko v naslanjač, medtem ko milijoni uporabnikov nalagajo svoje osebne podatke, fotografije in sezname svojih najljubših potrošniških izdelkov. Facebook je tako prostrana podatkovna baza 200 milijonov ljudi in vse, kar počne, je, da prostovoljno zaupane informacije usmerja k oglaševalcem. V jeziku Facebooka bi se to seveda glasilo: »Facebook vam pomaga deliti podatke in ohranjati stike z vašimi prijatelji.« S podobno inteligentnim načinom nam oglašuje spletna pošta, na primer Gmail, ki domnevno zasebna sporočila skenira in nam na podlagi prepoznanih gesel sestavi osebni stolpec z oglasi. Rahlo zadrego mu povzroča nepoznavanje jezikov. Če se na slovenskem Gmailu s kolegom recimo dogovarjate, kdaj se bosta dobila, da skupaj kupita študentske bone, vas bodo v oglasnem stolpcu zasuli oglasi za sredstva proti izgubljanju kostne mase (»bone«, ang. kost).
Facebook ve za našo nečimrnost
Sodeč po razpravah na spletnih debatah ter forumih in po medijskih mnenjskih odzivih je povprečnemu uporabniku Facebooka popolnoma jasno, da ne gre za projekt z altruističnim ciljem povezati nas z vsemi našimi starimi, izgubljenimi in oddaljenimi prijatelji, pač pa ima njegova dobrodušna asistenca utilitarno dimenzijo. Zdi se, da nas je družbena izkušnja ne glede na izobrazbo in stan naučila, da je treba zastriči z ušesi vsakič, ko nekdo preveč poudarja svojo dobronamernost in demokratični potencial. Zato je pravzaprav največji misterij Facebooka uporabniška kooperativnost kljub relativno dobri seznanjenosti in razumevanju ustroja spletnega povezovanja, pristajanje uporabnikov na vlogo neplačanih specializiranih oglaševalcev, namesto da bi izkoriščevalskemu stroju brez pomisleka pokazali hrbet.
Tudi to je vprašanje, ki so mu že poskusili najti odgovor. Ker Facebooka kot družabnega orodja nikakor ne uporabljajo le računalniški superpiflarji z okorelimi družabnimi navadami, pač pa najrazličnejši profili uporabnikov, je zanimivo vprašanje, kaj zadržuje vse te uporabnike različnih starosti, izobrazbe, navad in interesov pri druženju in redni uporabi Facebooka. Obenem je zanimivo, da večina uporabnikov ne prijateljuje z ljudmi podobnih interesov, pač pa s posamezniki, s katerimi so v takih ali drugačnih razmerjih že v fizičnem življenju (v tem se razlikuje od MySpacea, kjer združevanje v večji meri poteka na osnovi skupnih interesov). Nekatere teorije zato Facebook razlagajo kot orodje za utrjevanje samopodobe: v profil lahko dodajamo svoje fotografije po izboru, sezname priljubljenih izdelkov in kulturne preference ter s tem umetno pripravimo najboljšo predstavitev samih sebe. Izvrstno neguje čut za samopomembnost in težnjo k priljubljenosti, ki še najbolj spominja na srednješolska poljavna tekmovanja za čim večje število prijateljev – kvantiteta je tudi na Facebooku bistveno bolj pomembna od kvalitete prijateljstev. Socialna omrežja imajo po mnenju Gregorja Petriča s katedre za informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede manifestne kratkoročne učinke, ki jih uporabnik zaznava kot pozitivne, v smislu povečane učinkovitosti lastnega delovanja, enostavnosti vzdrževanja odnosov, zadovoljevanja potreb po samorazkrivanju in potrjevanju samopodobe. Imajo pa socialna omrežja tako kot večina vseh tehnologij tudi latentne, ponavadi dolgoročnejše učinke, in eden od teh se nanaša na kvaliteto in kontinuiteto družbenih odnosov. Kot razlaga Petrič, lahko na Facebooku srečamo fenomen instant prijateljstva, ki ga je mogoče vzpostaviti s klikom miške, ravno tako enostavno pa ga je tudi prekiniti. »Kvalitete, ki so vezane na tradicionalni pojem prijateljstva, zaupanje, odgovornost, kontinuiteta, izginjajo. Ameriški sociolog Sennet bi verjetno rekel, da Facebook spodbuja rast narcistične osebnosti, v smislu, da si posameznik zgradi tako podobo in tako socialno okolje, ki mu v nekem trenutku ustreza. Ko se spremenijo posameznikove potrebe in želje, lahko svojo podobo in socialno okolje ustrezno prekonfigurira. Kratkoročno je to za posameznika zelo učinkovito, za izgradnjo dolgoročnješih medosebnih odnosov in stabilne identitete, ki bi posamezniku predstavljala ontološko varnost, pa je to zelo problematično.«
Kaj pravzaprav piše v sporazumu o zasebnosti? Da nimamo mnogo zasebnosti.
»Kot članica spletne skupnosti želim prijateljem in znancem zaupati tudi svoja politična prepričanja, svoje najljubše režiserje ali svojo najljubšo hrano. Tako sem (na fejsbuku) pristala med ljubitelji bureka in čokolina in se včlanila v skupino Slovenia + Croatia = best friends (fuck the politicians). In kaj potem? Naj se me vendar na spletu in v resničnem življenju na daleč izogibajo vsi tisti, ki sovražijo burek, čokolino in dejstvo, da si nekateri med nami vendarle želimo prijateljskih odnosov s sosedi – ali pa naj taisti 'prijatelji' spoštujejo moje (politično) mnenje ter moje okuse glede prehrane, filmov in knjig.« Tako si večina uporabnikov Facebooka svojo participacijo zamišlja in osmišlja kot nedolžno deljenje podatkov s svojimi prijatelji, katerih večina je v resničnem življenju kolegov in znancev ali pa niti to ne. Takšno razmišljanje seveda zanemarja tiste vidike delovanja Facebooka, ki dopuščajo, da zaradi ohlapnih pravil uporabe podatki niso namenjeni zgolj prijateljem, pač pa se lahko do njih nepooblaščeno dokopljejo vsi, ki jim je to v interesu. Med taka nedefinirana polja delovanja spada predvsem shranjevanje vseh podatkov – tudi spremenjenih in izbrisanih – za nedoločen prihodnji čas, dejstvo, da s svojo preferenčno osebno izkaznico uporabniki zastonj in prostovoljno napolnjujejo oglaševalske malhe, ter dejstvo, da je »Knjigaobrazov«, kamor uporabniki množično nalagajo svoje osebne fotografije, meka za profesionalce, ki znajo z nekaj pravšnjimi osnovnimi podatki prevzeti identiteto drugega.
Strokovnjak za medijsko pravo Jaka Repanšek pravi, da je pojav Facebooka vplival na percepcijo dveh pomembnih konceptov: »Prvi je koncept ‘prijatelja’, s katerim smo si v preteklosti delili osebne in intimne informacije (tudi fotografije, pisma), in koncept ‘prijateljev’ na Facebooku, ki jih v svoj krog pogosto vabimo povsem neselektivno. Kaj delam, kaj jem, s kom sem na zabavi, kdaj sem utrujen in, seveda, očitno zdolgočasen, zdaj delim z vsemi temi stotnijami ‘prijateljev’. Drugi pa je koncept ‘zasebnosti’, ki je po definiciji ‘Facebook prijatelja’ razširjen med prave prijatelje, a tudi znance, bežne znance in neznance. V luči zapisov kot na primer ‘danes sem tako zdolgočasen, gledam skozi okno pisarne in o tem obveščam Facebook’ to ni tako problematično, težje pa se je najbrž sprijazniti z objavami fotografij z različnih družabnih dogodkov, na katerih so označene osebe, ki si nikakor niso želele biti javno razgaljene.« Znano je, da številni delodajalci, zlasti v ZDA, pred zaposlitvijo preverijo profile kandidatov na spletnih socialnih omrežjih, do odpuščanja zaradi »neprimernih vsebin na Facebooku« pa je pred kratkim prišlo tudi v eni od slovenskih bank.
Branje pogojev uporabe različnih spletnih strani nam ne diši, pa če smo še tako razpoloženi. Kot večina strani tudi Facebook v svojih pravilih opozarja, da lahko kadarkoli spremeni »pravila igre«. Tako so poskusili pred nekaj meseci precej nespametno iz pravil izbrisati odstavek, po katerem lahko uporabnik naložene vsebine kadarkoli izbriše, pri tem pa Facebooku poteče dovoljenje za uporabo teh vsebin. Uporabniki so z množenjem napovedi prenehanja uporabe strani vodstvo prisilili, da je načrt opustilo, večina strokovnjakov pa se strinja, da je bila poteza povsem nepremišljena, saj si Facebook večino podatkov ne glede na pravilnik lasti v vsakem primeru, popoln nadzor nad vsebinami pa bodo na bolj subtilen in neopazen način vpeljali v prihodnosti.
Dejanski problem Facebooka ni njegov obstoj, ki je legitimen, pač pa načini uporabe. Cele generacije uporabnikov so socialna omrežja sprejele kot način povezovanja in celo bivanja, ne da bi prej (tudi v institucionalnih okvirih) premislili njihov namen, smiselnost, uporabnost in predvsem varnost uporabe. Pri tem se lahko obregnemo ob institucionalno ignoranco do spletne realnosti, saj v Sloveniji šolstvo še vedno ne prepoznava nuje po celoviti medijski izobrazbi, vključno z izobrazbo na področju novih medijev.
Vodja slovenskega odzivnega centra za omrežne incidente SI-CERT na Arnesu Gorazd Božič pravi, da pri vprašanju varovanja osebnih in zasebnih podatkov popolna »web 2.0 abstinenca« in strogo anonimno brskanje po spletu najbrž za večino nista rešitev. »Za nekatere morda, za večino pa bo dovolj, če poskrbimo za osnovno zaščito in higieno pri uporabi. Priskrbimo si zaščitni program, ki nas bo obranil virusov in podtaknjenih stvari na spletu ter nas na leto stane toliko kot ena cenejša večerja v mestu, Facebooka in spletne pošte ne uporabljajmo s tujih računalnikov, na primer v cybercafejih, saj nam lahko ukradejo geslo in z njim našo omrežno identiteto. Preverimo nastavitve na Facebooku, ki določajo, kdo lahko pregleduje naše objave, pri objavljanju osebnih podatkov, slik in videoposnetkov pa bodimo raje bolj na konzervativni strani,« svetuje Božič. »Odrasli zaradi svojih izkušenj to mejo konzervativnosti lažje najdemo kot mladostniki, zato jim pomagajmo z nasveti.«
Je Facebook politično relevanten?
Med zagovori Facebooka najdemo na prvem mestu argument, da gre pri povezovanju na spletu za svobodno in neomejeno izražanje svoje volje, položaja, mnenja in izbir, tudi političnih. Vprašanje pa je, kako to povezovanje deluje oziroma kakšen je njegov merljivi politični učinek v realnem političnem okolju. Facebook se zdi šolski primer t.i. narkotične disfunkcije, ki sta jo v zvezi z uporabo množičnih medijev kot iluzijo participacije v javnem življenju prepoznala Lazarsfeld in Merton. Več časa, ki ga uporabnik preživi na Facebooku, sorazmerno krajša čas, ko bi lahko deloval v političnem okolju. Združevanje v skupine s politično vsebino daje uporabnikom lažni občutek, da pri reševanju političnega problema zares sodelujejo – svojo virtualno odzivnost zamenjajo za dejansko funkcionalno in ciljno aktivnost, pri tem pa imajo pomirjujoč občutek, da njihove geste niso brez pomena.
V Sloveniji ne poznamo pomembnejših primerov, ko bi socializacijska moč Facebooka vplivala na potek dogodkov »tam zunaj«, ali primerov, ko bi Facebook sam sproduciral politično relevantno vprašanje, nanj ponudil odgovore in aktivno vplival na izpeljavo spremembe. Zgled, da je internet in socialne mreže mogoče uporabiti v političen prid, je seveda Barack Obama, sicer pa je bil Facebook v Sloveniji bolj uporaben kot neke vrste senzibilen merilec političnega ozračja. Uporabniki v Sloveniji in na Hrvaškem so se v zadnjem času povezali v vrsto skupin s sporočilom »hrvaško-slovenskega prijateljstva« in s tem agitirali proti senilnosti uradne politike. Uporabniki so na globalni ravni svojo moč najbolj odmevno in učinkovito pokazali v primeru spreminjanja pravilnika o zasebnosti, ko se je podobno odzivno zaradi velikega pritiska uporabnikov opravičil ustanovitelj in direktor Mark Zuckerberg.
So etično neodgovorni, z vrednotami skregani, vedno s figo v žepu res le mračnjaški, skrivnostni in čemerni tajkuni, ali tudi mladi, domiselni in podjetniški fantje z odprtim umom, bleščečo komunikacijo in nasmehom, ki tridesetini svetovnega prebivalstva ponujajo družabno orodje, ki posameznikom »pomaga ohranjati stike in deliti podatke z ljudmi iz njihovega življenja«?