Usodno srečanje
Njegova nogometna kariera je bila polna nasprotij, ki jih je vedno znal obrniti sebi v prid. Mariborčan, ki ni nikoli igral zares za Maribor. Devet let je bil član Maribora, zanj je igral v vseh kategorijah, razen v članski. Kariero je usodno zaznamovalo srečanje z enim največjih boemov in lumpov jugoslovanskega nogometa Milkom Djurovskim. Ker je mariborska ekipa izpadla iz prve slovenske mladinske lige, je kot mladinec eno sezono igral pri sosednjem Kovinarju, kjer je bil najboljši strelec lige. Djurovski, ki je bil takrat pri vojakih v Mariboru, je na naključni tekmi v malem nogometu srečal Zahoviča, njegova igra mu je bila všeč in ga na pragu polnoletnosti poslal v uk k beograjskemu Partizanu. Šolanje v Mladosti iz Petrinje v drugi jugoslovanski ligi zahod, kjer sta tedaj igrala tudi Ljubljana in Koper, ter pri Proleterju iz Zrenjanina v prvi ligi je bilo kruto, a obvezno na poti kaljenja. Ko so ga za leto dni znova hoteli posoditi beograjskemu Radu, je na srečo prišel za trenerja Ivica Osim. Ko je videl njegove ubijalske proste strele in vnaprejšnje šahovsko predvidevanje potez (Zlatko je bil v osnovni šoli odličen šahist, nekaj časa je celo nihal med nogometom in smučarskimi skoki), mu je našel mesto v ekipi. Navduševal je "grobarje" in srbske novinarje, ki niso verjeli, da je Slovenec zmožen takšnih potez.
Zlatko je bil vselej ponosen na poklic nogometaša in na to, da je Slovenec. Čeprav je bil član vojaškega kluba Partizan in se je v Jugoslaviji že razplamtela vojna, je obvezno služenje vojaškega roka leta 1992 opravil v teritorialni obrambi v Mariboru in Slovenski Bistrici. "Iz teritorialne obrambe sem šel naravnost nazaj v Beograd, saj sem imel še polletno pogodbo s Partizanom. Ni bilo prijetno oditi iz Slovenije, kjer je bilo življenje normalno, v Beograd, kjer se ni živelo normalno, čeprav meni tam res ni nič manjkalo. Nogometaši smo dobili vse, kar smo hoteli. Partizan je imel celo svojo bencinsko črpalko, saj so bile takrat težave z gorivom," se spominja Zahovič, ki se je na prve tekme reprezentance vozil z avtomobilom čez Madžarsko. Po eni od reprezentančnih tekem mladih vrst, na kateri je dobesedno sam razbil Hrvate, se je zapletel v prometno nesrečo, za katero ni bil kriv. Ko ga je hrvaški policist vprašal po poklicu in kraju zaposlitve, je samozavestno odvrnil: "Profesionalni nogometaš, Partizan Beograd." Policistu je počil film, Zlatko pa je stoično poslušal zmerljivke, saj je bil čas vojne.
Na prvi uradni tekmi članske reprezentance, ko je septembra 1994 v Mariboru v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo s tedanjimi svetovnimi podprvaki Italijani igrala senzacionalnih 1:1, Zlatka ni bilo zraven. Ker se ni strinjal z vlogo, ki mu jo je namenil selektor dr. Zdenko Verdenik (pomočnik je bil Brane Oblak), je nekaj ur pred tekmo spakiral kovčke, protestno zapustil hotel in se vrnil v Guimares, kjer je igral po selitvi iz Partizana. Zanimivo, da se je na tej tekmi od kariere uradno poslovil Srečko Katanec. Z Verdenikom nikoli nista uspela urediti odnosov. Na eni izmed reprezentančnih tekem je manjkal, ker je bil v porodnišnici na Portugalskem, kjer mu je žena Jelka rodila prvega otroka, sina Luko. Z Verdenikom je vseskozi polemiziral, ker se nikakor ni strinjal z defenzivnim sistemom igre, in ukrepal po svoje. "Frontalno jih napadimo," je za Bežigradom, neosvojljivi trdnjavi zlate reprezentančne generacije, brez vednosti selektorja dejal soigralcem pred začetkom drugega polčasa tekme z Ukrajinci, ki so vodili z 2:0. Končalo se je z zmago Slovenije 3:2 ob njegovi fanatično agresivni in napadalni igri, vendar javno nikoli ni blatil Verdenika, ampak mu celo pripisuje zasluge, da je postavil temelje slovenske reprezentance.
Usodna enajstmetrovka
Pod Katancem je Zahovič zablestel. Družno sta trasirala bolj napadalno opcijo, ki je pripeljala do senzacionalnih uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji ter svetovno prvenstvo leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem, vendar vmes imela nekaj trkov, ki so se končali z razkolom na mondialu v Aziji. Medtem ko je bil najboljši igralec reprezentance in v tistem času eden najboljših igralcev stare celine, je vseskozi skrbel za male škandale. Na zbore reprezentance je pogosto zamujal, zresnil se je, ko je njegov soigralec Željko Milinovič v pomanjkanju branilcev odšel na vroče gostovanje v Albanijo, čeprav je postavnemu "štoperju" umrl oče. Potem ko je blestel v dresu Porta, je v sezoni pred evropskim prvenstvom leta 2000 prestopil h grškemu Olympiakosu, za kar naj bi Grki plačali rekordno odškodnino 30 milijonov nemških mark. Že po dobrih dveh mesecih je napovedal slovo zaradi sporov s soigralci in trenerjema, Jugoslovanom Bajevićem in Italijanom Bigonom, ki je bil lani jeseni nekaj tednov celo trener ljubljanskega Interblocka, v katerem je svetovalec Katanec. Čeprav spomladi leta 2000 ni igral za klub, ampak je tri mesece preživel v Mariboru, ga je Katanec s prefinjenimi kondicijskimi treningi po Tivoliju in vzponi na Šmarno goro vrhunsko telesno pripravil, da je blestel na Euru 2000. Sijajne igre so mu prinesle sanjski prestop v Valencio, kjer je trčil ob argentinski lobi s trenerjem Hectorjem Cupoerjem, končalo pa se je z zastreljano enajstmetrovko v finalu lige prvakov 2001, ko mu je vratar Bayerna Oliver Kahn strel ubranil.
Tik po evropskem prvenstvu leta 2000 se je prvič sporekel s Katancem, ko je selektor v enem izmed intervjujev Zahoviču namenil nekaj pikrih misli. Vlogo mirovnega posrednika je odigral predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl, dvojica se je nekoliko pomirila, a bojne sekire nista zakopala. Katanec Zahoviča za kazen ni uvrstil na seznam za prijateljsko tekmo s Češko, nato pa je reprezentanco skozi kvalifikacije senzacionalno popeljal na svetovno prvenstvo (vmes je iz Valencie prestopil v Benfico), med katerimi je dosegel tudi enega najbolj legendarnih golov. Na že izgubljeni tekmi z Jugoslavijo je iztržil točko z golom iz prostega strela v 94. minuti tekme, ko je za Bežigradom ometel pajčevino z gola proti Titovi cesti. Da bo konec nogometne pravljice prav na svetovnem prvenstvu, so napovedovali že dogodki med pripravami. V reprezentančni bazi na Brdu pri Kranju zanj ni bilo več apartmaja, v katerem je s soigralci kartal, na prijateljski tekmi z Gano v Ljubljani ga je selektor zamenjal, čeprav je bil dogovor, da bo igral 90 minut. Počilo je na prvi tekmi svetovnega prvenstva proti Španiji, ko ga je Katanec sredi drugega polčasa zamenjal. Zahovičev izbruh v slačilnici, v katerem je selektorju v obraz zmetal vse, kar se je kuhalo v njem, je kljub drugačnemu dogovoru prišel v javnost. Saga s tiskovnimi konferencami, med katero je Katanec jokal, Zahovič pa mi ni ostajal dolžan z ostrimi izjavami, se je zaradi neodločnosti vodstva NZS končala šele po petih dneh z izključitvijo igralca s sveto številko deset iz reprezentance. Spor, v katerem je šlo za trk dveh različnih tipov vrednot in karakterjev, je za nekaj let razklal nogometno Slovenijo. A Zahovičev učinek v reprezentančni majici, ki jo je slekel leta 2004, klubsko pa leta 2005, je takšen, da je lahko nanj kljub zvezdniškim muham ponosen. V reprezentanci je slovenski rekorder z 80 nastopi in 35 goli. Klubski izkupiček v Partizanu, Guimaresu, Portu, Olympiakosu, Valencii in Benfici je 323 tekem in 70 golov.
Zmagovalni duh in urejena slačilnica
Po blesteči mednarodni karieri se je hitro znašel v pisarnah in vmes dobil najvišjo trenersko licenco. Vrnitev v Slovenijo je začel s porazom, saj leta 2006 kot član opozicije ni uspel zrušiti Rudija Zavrla s predsedniškega stolčka Nogometne zveze Slovenije. Kljub temu sta z Zavrlom kasneje uspešno sodelovala, medtem ko se s Katancem pogovarja le prek medijev. Ko so navijači lani s trenerskega stolčka v Mariboru spodnesli Milka Djurovskega, je preživel le zaradi Milana Zvera, tedanjega šolskega ministra, in Mirana Pavlina, oba pa sta člana SDS. Pred letošnjo sezono je prvič sam selekcioniral moštvo, njegovo vodilo pa je bilo: zmagovalni duh ter urejena slačilnica, sicer je ves trud zaman. Za trenerja je nastavil nekdanjega soigralca in reprezentančnega kapetana Darka Milaniča, ki je bil, tako kot Katanec in Novak, nekdaj član Partizana. Le malo je manjkalo, da Zahovič sploh ne bi slavil naslova prvaka v Ljudskem vrtu. Ko je Maribor brez kančka bojevitosti izgubil prvenstveno tekmo z Nafto, je malo manjkalo, da vse skupaj ni poslal k vragu, a je na srečo prvi val razočaranja prespal. Če bi enako naredil tudi leta 2002 v Gvangdžuju...
Čeprav je na očeh javnosti, skrbno varuje zasebno življenje. Družina je na prvem mestu. Z ženo Jelko, sicer gimnazijsko ljubeznijo, se je pred vsako odločitvijo o menjavi kluba in selitvami iz Jugoslavije preko Portugalske Grčije, Španije nazaj v Slovenijo posvetoval, ali je to dobro za njuna otroka Luko (nadarjen nogometaš) in Saro, ki sta pred slabim mesecem dni dobila še sestrico Majo.
