"Tudi Hitler je politično lansiral izraz Žid, pa vemo, kam je to pripeljalo."

Matjaž Rutar, direktor Infond Holdinga, o "tajkunih".

V Sloveniji je mogoče vse. Ne le, da se na razpis za direktorja plačilno nesposobnega Istrabenza mirne duše prijavi Igor Bavčar, ki je isti holding spravil na rob stečaja, še pred tem pa istim nadzornikom pošlje odstopno izjavo. Direktor konkurenčne finančne družbe, Matjaž Rutar iz Infond Holdinga, si celo dovoli primerjavo novodobnih slovenskih "tajkunov" z evropskimi Judi iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Izjavo je krepko onkraj meja civilizacijskih standardov povojne Evrope. Ta si je pač enotna, da primerjava vsakdanjih (političnih) pojavov s holokavstom tega relativizira. Kljub temu obsodbe krovnega menedžerskega združenja, ki te dni praznuje 20. obletnico delovanja, in njegovega predsednika nismo slišali.

Slovenski menedžerji, ne le tisti, ki so Rutarju na dan objave izjave poslali pohvalno SMS-sporočilo, imajo resno težavo - pomanjkanje samorefleksije in občutka za svet, v katerem živijo. Dokler je bilo to vidno le na skupščinah delničarjev, na katerih so v zlatih borznih časih predsedniki uprav uspešnost svojega dela na veliko utemeljevali tudi z rastjo delnic svojih družb, danes pa padanje njihove vrednosti pripisujejo le razmeram v svetu, je šlo za problem njihovih lastnikov. Ko direktor holdinga, ki obvladuje večino Pivovarne Laško in četrtino Mercatorja, javno zgražanje nad praksami slovenskih menedžerjev-lastnikov primerja s Hitlerjevo pripravo holokavsta, to postane problem družbe. Če ta ob tem molči, je z njo nekaj narobe.

Kot bi rekel Jacques Chirac, je Rutar, do zdaj širši javnosti neznani Šrotov "eksekutor", tokrat res zamudil priložnost, da bi bil tiho. Prav njegov Infond Holding kot ključni člen v Šrotovi lastniški verigi simbolizira vse to, kar je bilo v minulih letih v slovenskem gospodarstvu narobe. Od tihega polzenja državnih holdingov v zasebne roke in neskončnega najemanja posojil z zastavljenjem delnic paradnih konjev slovenskega gospodarstva do obvladovanja podjetij brez prevzemnih ponudb in zabrisane meje med lastniki in upravljavci. Medtem ko Rutar govori o "pogromu", se ta na jutrišnji skupščini Infonda obeta njegovim 33.000 malim delničarjem. Tistim, ki jih je Rutar o dogajanju v družbi do izbruha krize obveščal po liniji najmanjšega odpora.

Sistem, ki je temeljil na brezglavem zadolževanju pri prijateljskih državnih bankah, se je zlomil šele ob kreditnem "krču". Ta je razgalil, da je največji lastnik pivovarne le prezadolžena "lupina". Šrotu, Rutarju in preostalim je hrbet dokončno obrnila politika, ki jim je v minulih desetih letih - z izjemo vmesnih krajših obdobij - gledala skozi prste ali celo aktivno pomagala. Prav Bavčar je dokaz, da so nekateri slovenski menedžerji celo v krizi med privilegiranimi: le kdo razen prvega moža Istrabenza si lahko danes privošči večmesečno igranje z živci bankirjev, ki "navadnega" gospodarstva ne kreditirajo več? Je v Sloveniji dovoljeno res vse?

Razlika med Igorjem Bavčarjem in Matjažem Rutarjem je le, da je prvi žrtev lastnega, drugi pa tujega pohlepa (in lastnega nepoznavanja zgodovine). Oba sta vodilna predstavnika "ekscesnega" obdobja slovenske tranzicije, ki bi ga moralo domače menedžersko združenje "zapreti" z javno obsodbo in katarzičnim opravičilom. Le tako bo lahko ceh, ki si je v zgodnjih devetdesetih letih prigaral ugled rešitelja mlade države, (p)ostal kredibilna protitutež politikom, ki bi jim utegnila v krizi zrasti krila. Vse ostalo bi pomenilo, da je menedžersko združenje, ki ga vodi Franjo Bobinac, spornim praksam podelilo razrešnico in da ni nobenega jamstva, da se ob naslednjem borznem vzponu ne bodo ponovile.