Po izgnanstvu iz Slovenije je leta 1942 poučeval v Varaždinu, od leta 1943 pa je delal v kulturno-prosvetnih oddelkih armadnih štabov. Po vojni se je vrnil v Slovenijo, kjer je od leta 1959 učil na gimnaziji v Ljubljani, med leti 1957-75 pa je predaval metodiko na likovni akademiji, od leta 1972 kot redni profesor, piše v biografskem leksikonu Osebnosti.
Zornik je pred štirimi leti prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo na področju kulture in prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu. "Ostal je nosilec vse tiste neizražene, zastale slikarske akcije, ki jo je moral zavestno potlačiti vase, ko je prekinil z njo v začetku šestdesetih let, v času, posvečenem skoraj izključno proučevanju likovne teorije in prek nje intenzivnemu pedagoškemu delovanju. Ponoven vstop v slikarstvo v drugi polovici sedemdesetih let in intenzivna dejavnost vse do danes priča o neverjetni zrelosti slikarja," je pisalo v obrazložitvi odlikovanja.
Svoj ustvarjalni vrh je Zornik dosegel v 50-letih, in sicer s figuralnim slikarstvom, oprtim na izročilo predvojnega hrvaškega ekspresionizma. Magično ekspresivnost odrevenelih figur, ki je vidna pri delu Mati iz leta 1955, je stopnjeval s svetlobnimi kontrastom barvnih nanosov.
Motivno je črpal iz spominov na partizanstvo, sicer pa je bil osredotočen na simbolično dojemanje vsakdanjosti, zlasti kmečkega življenja. Slikal je tudi krajine, portrete in tihožitja. Teoretična spoznanja je strnil v univerzitetnih skriptah o likovnem pouku in njegovi metodiki ter o likovni umetnosti, še piše v biografskem leksikonu.
