V Zavodu 25. junij so sicer prepričani, da številne evropske države ne razumejo slovenske blokade hrvaških pristopnih pogajanj, odgovornost za to pa pripisujejo slovenski diplomaciji, ki evropskim sogovornikom "ne pove, da je Hrvaška zasedla dele slovenskega ozemlja in morja".
V zavodu pričakujejo, da bo Slovenija "namesto ovinkarjenja in opravičevanja za svoje odločitve" evropskim sogovornikom jasno povedala, da bo "branila svoje ozemlje in morje, kot bi to naredila tudi vsaka druga država". Evropsko komisijo pa pozivajo, naj - namesto da išče "kompromise, ki to niso" - Hrvaški nedvoumno sporoči, da se mora v skladu z evropskimi normami umakniti z zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja, če želi postati članica EU.
V Zavodu 25. junij so prepričani, da mora Slovenija pri reševanju mejnih vprašanj s Hrvaško vztrajati, da se najprej vzpostavi dokazljivo stanje z dne osamosvojitve 25. junija 1991, ko je Slovenija nesporno imela teritorialni stik z mednarodnimi vodami in je med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi.
Po Rehnovem najnovejšem predlogu pa bi se Slovenija nasprotno podobno kot v primeru sporazuma Drnovšek-Račan odrekla celovitosti Piranskega zaliva in številnim delom slovenskega ozemlja, medtem ko namesto nesporne teritorialne povezave slovenskega morja z mednarodnimi vodami Rehnov predlog ponuja "nek koridor z nejasnim režimom".
Kot minimalno zahtevo Slovenije ob oblikovanju izhodišč za dokončno določitev meje v Zavodu 25. junij sicer navajajo vzpostavitev zgodovinske občine Piran s Kaštelom in Savudrijo, ki sta bila v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeta občini Piran in prenesena na občino Buje.
