Evropski parlament ima tri delovne sedeže - v Strasbourgu, Bruslju in Luksemburgu. V Strasbourgu se sestaja dvanajstkrat na leto po štiri dni, v Bruslju najmanj šestkrat na leto po dva dni, poleg tega v Bruslju potekajo srečanja parlamentarnih odborov, medtem ko ima v Luksemburgu sedež generalni sekretariat parlamenta.

Vsi evropski poslanci imajo pisarne v Bruslju in Strasbourgu. Ob vsakem zasedanju v Strasbourgu je treba poleg ljudi seliti goro papirja. Te selitve naj bi po oceni pobudnikov proti sedežu v Strasbourgu, ki to početje imenujejo tudi "potujoči cirkus", evropske davkoplačevalce na leto stalo okoli 200 milijonov evrov.

Poleg razmetavanja z denarjem kritiki politiki več sedežev očitajo tudi zmanjšanje učinkovitosti dela parlamentarcev in negativen vpliv na okolje z nepotrebnim večanjem izpustov ogljikovega dioksida ob vsakomesečnih popotovanjih iz Bruslja v Strasbourg in obratno.

Da mesečna zasedanja potekajo v Strasbourgu, je bilo dokončno določeno z Amsterdamsko pogodbo, ki je bila podpisana oktobra 1997, veljati pa je začela maja 1999. "Evropski parlament ima sedež v Strasbourgu, kjer poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunskim zasedanjem," piše v protokolu k Amsterdamski pogodbi.

Problematične pa sicer niso samo selitve v Strasbourg, temveč tudi selitve ministrskih zasedanj v aprilu, juniju in oktobru v Luksemburg. Tudi to je določeno s protokolom k Amsterdamski pogodbi: "Svet EU ima sedež v Bruslju. V aprilu, juniju in oktobru ima Svet srečanja v Luksemburgu."

Polemika o sedežu Evropskega parlamenta sega v leto 1952, ko se je predhodnica parlamenta, Skupščina Evropske skupnosti za premog in jeklo, začela sestajati v Strasbourgu, kjer je tudi sedež Sveta Evrope. Generalni sekretariat skupščine pa je dobil sedež v Luksemburgu, kjer sta imela takrat sedež tudi predhodnica Evropske komisije in Svet EU.

Nato je bila leta 1958 sprejeta odločitev, da bosta imela Svet ministrov in komisija sedež v tisti državi, ki bo predsedovala EU. Belgija je bila med šestimi ustanovnimi članicami prva na vrsti in iz sprva začasne gostiteljice institucij skupnosti je belgijska prestolnica postala njihovo stalno domovanje.

Vprašanje sedeža Evropskega parlamenta je med državami članicami ves čas dvigovalo prah - Luksemburg in Francija sta se po pravico zatekala tudi na Sodišče Evropskih skupnosti. Vprašanje je bilo pogosto na dnevnem redu zasedanj Evropskega parlamenta, z njo se je večkrat ukvarjalo tudi sodišče.

Polemiko je začasno končal vrh EU v Edinbourghu leta 1992, na katerem so države članice odločile, da bo v Strasbourgu potekalo 12 rednih mesečnih plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta, vključno s proračunsko sejo, zasedanja parlamentarnih odborov in dodatna zasedanja bodo potekala v Bruslju, sedež generalnega sekretariata pa bo v Luksemburgu.

To določilo je bilo nato, kot omenjeno, vključeno v protokol k Amsterdamski pogodbi. Za spremembo te prakse je treba spremeniti pogodbe EU. Lizbonska pogodba tega ne predvideva, omogoča pa, da lahko v primeru, če zberejo milijon podpisov evropskih državljanov proti selitvi zasedanj v Strasbourg, pobudniki zahtevajo obravnavo tega predloga na ravni EU.

Leta 2006 so pobudniki za ukinitev več sedežev Evropskega parlamenta zbrali milijon podpisov, danes na njihovi spletni strani piše, da je peticijo podpisalo že 1.262.837 Evropejcev. Pobudo je zagnala tedaj švedska poslanka iz vrst liberalcev Cecilia Malmström, ki je sedaj švedska ministrica za evropske zadeve.

"Evropski parlament je edini parlament na svetu, ki nima besede o tem, kje bo njegov sedež, saj so o tem odločile države članice in to zapisale v pogodbe EU," pravi Malmströmova. "Potovanje v Strasbourg dvanajstkrat na leto na dodatne stroške več sto milijonov evrov na leto ni nikakor utemeljeno," poudarja in dodaja, da je veličastna stavba parlamenta v Strasbourgu kar 307 dni na leto popolnoma prazna.

Vendar pa je Strasbourg pomembno evropsko mesto na francosko-nemški, saj simbolizira mir in povojno sodelovanje med Francijo in Nemčijo. Franciji, ki ima največ težav z zamislijo združitve sedežev, bi bilo treba v zameno nekaj ponuditi, meni Malmströmova. Tako da bi Strasbourg in Francija še vedno imela koristi od tega gromozanskega poslopja.

Na primer, zgradba v Strasbourgu bi lahko postala prva prava vseevropska univerza. Ali pa bi tam potekala srečanja voditeljev držav in vlad članic, torej vrhovi EU, s čimer bi Strasbourg ohranil ugled in mednarodno veljavo. Ob tem velja še enkrat spomniti, da je za združitev sedežev treba spremeniti pogodbe EU, za kar je potrebno soglasje vseh članic EU, tudi Francije, tako da bitka za en sedež nikakor ne bo lahka.