Marjan Bauer, urednik Slovenskih novic: Jadram že 30, če ne celo 40 let. Z Matejem Dolencem sva spoznala Rada Štoko, ki nama je predlagal, naj barko lepo ostruživa, nato pa se bova šla lahko peljat. In res sva jo, potem pa smo šli do Visa in nazaj. Bilo je zelo razburljivo in tako se je začelo. Dolgo časa smo si barke v glavnem sposojali, kasneje pa sem jo naredil sam. Sedem metrov in trideset centimetrov dolgo barko sem delal skoraj deset let in lahko bi rekel, da je bil to moj največji materialno-duhovni dosežek. Standard je sčasoma rasel in kupil sem prvo barko, nato drugo..., zdaj pa imam francosko špartanko. Čeprav dosti jadram v posadki Viharnik, žal nimam časa, da bi v jadranju užival. Vsako leto enkrat ali dvakrat jadram do Lastova, želim pa si do Grčije. Morje je namreč zame še edina svoboda, tako kot za nekatere hribi ali puščava.

Tone Vogrinec, smučarska legenda: Jadranje je prekrasen šport in ni lepšega, kot se zjutraj zbuditi z vetrom in soncem. Že kot pionirček sem bil mornar, od dvanajstega leta dalje pa sem imel tudi svoje plovilo. Najprej leseno barko Šljuko, ki je bila zelo težka. Potem sem si leta 1985 kupil prvo Elanovo barko. V enem paketu jadram 20 dni na leto, teden dni s prijatelji, preostalo pa z družino. S prijatelji smo jadrali tudi na športne prireditve, lani, na primer, na evropsko prvenstvo v košarki v špansko mesto Alicante. Na Mallorci smo najeli barko in jadrali do Ibize, nato pa naprej do Alicanteja. V jadranju zelo uživam, saj imam rad vodo v vseh agregatnih stanjih. Ker pa družina v jadranju ne uživa ravno, tudi sam ne jadram toliko. Moti pa me predvsem hrvaški zakon, ki določa, da moraš prijaviti največ 23 ljudi, ki se bodo v enem letu peljali s tabo. Vem, da s tem hočejo preprečiti črni čarter, a ljudje iz drugih držav zaradi tega zapuščajo Hrvaško. Ena od rešitev bi lahko bila, da pravilo ne bi veljalo v krogu petih milj od marine.

Marjan Božnik, direktor Marine Portorož: Ves svoj prosti čas namenjam navtiki in na barki preživim vsak prosti trenutek v letu, saj sta morje in navtika najboljša polnilca človekovih akumulatorjev. Moja navtična zgodba se je začela v zgodnjih 70. letih. Dušan Kraigher - Dick je bil tisti animator, ki mi je na jadrnici razreda Šljuka razložil osnove jadranja. V času, ko sem ga spremljal na regatah, je zamenjal športno jadrnico za potovalno - 20-čeveljski Jeaneaujev flirt, in od takrat ni bilo več povratka. Naslednji mejnik je sledil konec 70. let, ko je takratni ideolog slovenske navtične samogradnje Igor Kadunc pripravil kalup 21-čeveljske jadrnice tipa gib sea 20. In tako sem tudi jaz s samogradnjo prišel do prve lastne barke. Sledil je elan express (v kitu in z lastno finalizacijo), ki je bil zelo kompetitivna barka v času, ko so bila tekmovanja organizirana v mono razredu. Do leta 1999 sem postopoma napredoval v dolžini jadrnic na 33 in 35 čevljev, nato pa prešel v vode polizrivnih motornih bark. Leta 2008 sem nabavil - upam, da tudi zadnjo barko - 34-čeveljski deplasmajski traweler kitajske izdelave. Kljub izletu v svet "motornjakov" sem ves čas ostal zvest jadranju. Poleg običajnih pomladanskih in jesenskih "moških" jadranj se občasno udeležujem tudi regatnega jadranja.

Janez Hočevar Rifle, igralec: Z jadranjem sem se začel ukvarjati leta 1975, in sicer sem naprej jadral s prijatelji, nato pa me je za jadranje navdušil Arne Hodalič. Od njega sem tudi kupil prvo barko. Takrat je bilo "luštno", saj zalivčki niso bili tako zasedeni in so vladali še romantični časi, ko smo vso hrano imeli s sabo, ker na otokih nisi dobil nič svežega. Zdaj pa nimam več svoje barke, ampak dvakrat na leto jadram s prijatelji. Prejadrali smo vso jadransko obalo do Grčije in nazaj. Grem še tudi na kakšno regato do Kornatov, za kaj več pa nimam časa, zdaj se bolj vozim z motorjem. Pri jadranju je sicer najpomembnejše druženje, pa tudi šport. Na barki namreč ni počitka, razen v kakšnem zalivčku zvečer, ko si odpreš pivo. Pri jadranju pa obstaja tudi modrost, ki te obsede z leti, in sicer ko začneš jadrati, si zelo korajžen, iz leta v leto pa postajaš večji "cvikač". Ne moreš si namreč misliti, česa vsega je narava zmožna. Ampak zaradi tega ne nehaš jadrati, ker je to ljubezen, ki ne mine.