Če bo svetovni podnebni dogovor, ki bo začel veljati leta 2012, decembra letos dejansko sprejet in bo dosledno izvrševan tako, da bo preprečeval dvig globalne temperature za dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje, bo v svetu zarezal globoko paradigmatsko rano. Ta se bo morda v neznosnih bolečinah zacelila ali pa bo smrtna.
Kljub gospodarsko-finančni krizi izgovorov pozimi ne more in ne sme biti. Tisti, na videz nepomembni dve stopinji bosta odločilni. Šele ko se je pred kratkim oglasil Barack Obama in napovedal, da bodo Združene države Amerike zraven, je zaskrbelo tudi Sarkozyja, Merklovo in Browna. Ne zaradi okolja ali podnebja.
Glavni problem seveda niso preveliki "izpusti toplogrednih plinov", ki jih napadajo evropski voditelji s sintagmo "boj proti podnebnim spremembam". Prevelike količine izpustov so le simptom težke bolezni, ki se imenuje vsiljeno potrošništvo in (tudi zaradi tega) neverjetna poraba energije.
Kako je denimo mogoče, da stane prenosni telefon, za katerega so bile surovine nakopane v Afriki, navrtane v Iraku, predelane v polizdelke na Tajvanu in je bil sestavljen v Maroku, smešnih 25 evrov? Je. Tako, da nihče ne upošteva zunanjih stroškov tega početja. Na poti izdelka - od surovine skozi proizvodne obrate, s trgovskih polic v gospodinjstva in nato na smetišča ali v sežigalnice - se ustvarijo nepredstavljive količine izpustov in gore smeti. Da bi ekonomija zadovoljivo delovala, je treba vsak dan sekati pragozdove, ki so pljuča planeta, razstreljevati gorovja v iskanju novih najdišč nafte ter opraviti številne kilometre po kopnem, zraku in morju. Predvsem pa: čim več kupovati in metati stran. Čim hitreje in vsako leto več.
Resnici na ljubo je razviti del sveta že zdavnaj večino proizvodnje preselil v tretje države, kjer se je pogostil s poceni surovinami in delovno silo ter (neobstoječo) okoljsko zakonodajo. Državljani svobodnega sveta so lahko kupovali poceni telefone, medtem pa je onesnaženje iz Kitajske prispelo tudi do njihovih vasi in predmestij.
Da bi bil svetovni podnebni dogovor res lahko uspešen, bi moralo priti v globalnem smislu do velike spremembe vrednot, ki bi ji sledila ekonomija. Nekakšnega novega "new deala", ki ne bi bil namenjen spodbujanju do zdaj poznane oblike potrošništva, temveč sistemu, ki bi opredelil in nagrajeval trajnosten način življenja, uporabo okoljskih tehnologij in ne bi temeljil na ločevanju med različnimi deli sveta. Potrebujemo skromnejši in skrbnejši sistem, ki bo bolj premišljen glede tega, kaj je res potrebno in kaj ne ter kaj so resnično možni roki trajanja izdelkov.
"Boj proti podnebnim spremembam" namreč ni boj proti izpustom, temveč tistemu, ki jih ustvarja. Svetovni podnebni dogovor bo v bistvu dogovor o tem, kako se bo človeštvo poskušalo obvarovati lastne kratkovidnosti - kako se bo obvarovalo pred samim seboj. Kakor kaže zdaj, bodo svetovne vlade ravno med skupinskim slikanjem in rokovanjem decembra v Koebenhavnu poudarjale "zgodovinski podnebni uspeh", hkrati pa bodo doma ljudi prepričevale, naj vendarle že odidejo v nakupovalni center in pomagajo domovini.
Oboje hkrati ne bo šlo skozi, a o tem v besedilu svetovnega podnebnega dogovora ni niti besede.