Na ravnici nekaj kilometrov pred ciljem sem zagledal naselje avtomobilskih prikolic. Pod belim platnenim baldahinom ob eni od prikolic je sedelo kakih ducat ljudi srednjih let. Tako kot številni drugi potresniki, raztreseni po hribih in dolinah v varni razdalji od zgradb, so si v prvem nekoliko toplejšem dnevu pripravili velikonočni piknik. Na preprosti plastični mizi je bilo še nekaj lokalnih specialitet, ki so kazale na dober okus in določen slog življenja.

Obnoviti "orla"

Ne da bi hotel, sem bil navzoč na srečanju skupine, od katere bo v mnogočem odvisna usoda L'Aquile. "Če bo denar, ki bo po potresu deževal v deželo, prišel v prave roke, bo L'Aquila lahko doživela preporod," je dejal Sergio Adriani, gradbenik, restavrator, vodja deželnih profesionalnih agentov nepremičnin, sicer pa anarhist in republikanec iz časov Uga La Malfe. Glede na njegov poklic bi človek lahko posumil, da gre za interes. V porušeni pokrajini Abruzzo se širi vonj po mastnih poslih. Skupina pod šotorskim baldahinom se je zbrala zato, da bi se preštela. Vsi so živeli v zgodovinskem središču zdaj prepovedanega mesta. Velika noč je dan vstajenja. Med starimi prijatelji ni bilo žrtev. Nikogar jim ni bilo treba pokopati, zato so začeli misliti hitreje kot drugi. Sklenili so, da bodo svoje združenje Panta Rei spremenili v opazovalnico obnavljanja L'Aquile. Orel (l’Aquila) je njihova identiteta, ponos, način življenja, vse. Mesto naj bi dobilo za obnovo približno 6 milijard evrov. Združenje noče taboriščnih novogradenj, o katerih govori premier Berlusconi, zato bo zelo pozorno spremljajo obnovo mesta. Na veliko noč so ti izobraženci brez dlake na jeziku udrihali po mrhovinarjih, ki manipulirajo s podatki o potresih. "Uničujoči potresni sunek je bil 6,8 stopnje, zdaj pa trdijo da je bil samo 5,8 stopnje po Richterju," mi je v nedeljo povedala Lopardijeva, ki je tudi državna odvetnica. Tudi drugi udeleženci sestanka pod belim baldahinom so se bali, da je manipuliranje s podatki o moči potresa namenjeno zmanjševanju finančne pomoči, o kateri odločajo v Rimu.

Pitajo nas kot purane

Toda prebivalci se ne dajo. Nenehni potresni sunki so jih prisilili, da živijo kot nomadi, vendar ne držijo križem rok. V enem najbolj vojaško organiziranih šotorišč na območju L'Aquile, ki ga vodi ANPAS, združenje italijanskih prostovoljcev, na prvi pogled ne manjka ničesar. Velika noč je in Italija je tega dne svoje potresnike hranila, kot da bi pitala purane. "Hrane imamo preveč, tako da jo vračamo," mi razlaga v sočnem toskanskem narečju.

Maria Elena je mati dveh mladoletnikov in učiteljica v osnovni šoli. Poleg tega, da pomaga v kuhinji, skuša v kampih organizirati šolski pouk. Za šotorišče, v katerem je 650 potresnikov, skrbi 230 prostovoljcev. V velikih šotorih živi po 12 ljudi, v glavnem sorodnikov in prijateljev. Poleg ambulante, pošte, kuhinje, jedilnice so tudi skladišča najpotrebnejših stvari. Plenic zdaj ne manjka več, toda rabljene obleke so videti kot cunje. "Dobro ohranjena oblačila si obdržijo..." namigujejo vsi po vrsti. "Kdo?" drezamo. Vprašanje ostane brez odgovora. Šotorišče bo stalo nekaj mesecev, vse dokler ne bodo pripravljeni zabojniki in ne bo pregledana škoda na vseh hišah. "Približno dva do tri mesece," trdi 36-letni Lizza Carmine iz Basilikate, ki poveljuje šotorišču. Carmine je strokovnjak za potrese, dela na univerzi in je svetovalec civilne zaščite. Po tistem, ko sem prevozil okoliške hribe in ugotovil, da tudi v na videz nepoškodovanih hišah ne prebiva nihče, se mi je zazdelo, da je število brezdomcev veliko višje, kot je pripravljena priznati vlada.

Toda tisto, kar ljudem v šotorih in v nočeh ne da miru, je sam potres. Kako je mogoče, da je moja hiša popolnoma porušena, sosedova pa ne? Nekatera poškodovana naselja so videti takšna, kot da je potres nekakšna nevidna dvigajoča se zver, ugotavljajo od solz zaripli obrazi starejših ljudi. In zakaj so uničena predvsem prva in druga nadstropja zgradb, kot da bi jih kdo napadel s havbicami, se sprašujejo tretji.

Sergio Adriani, gradbenik, razume vse. Razloži mi zgodovino potresov, ki so jih L'Aquili zapisovali že v 14. stoletju. O desetih potresnih prelomnicah pod L'Aquilo mi govori, kot da bi bile njegove sestre in ljubice. Pozna jih do obisti. Ve, kako sproščajo svoje energije, kako vplivajo druga na drugo. Prav nič ne verjame v teorijo o slabih gradbenih materialih, s katero država polni ušesa Italijanom. Dajte ljudem, kakršni so Sergio Adriani, oblast in Italija bo postala Japonska, si mislim. Potres izpred tedna dni tam ne bi porušil niti ene hiše.

Neobvladljive sile

In vendar veličastna tišina, ki jo prekinjajo zgolj občasni sunki vetra in prahu porušene Onne in L'Aquile, daje slutiti, da so bile na delu sile, ki jih človek ne bo mogel nikoli obvladati. Onna kot naselje ne obstaja več. L'Aquila, v katero se prikrademo samo s pomočjo karabinjerjev, pa deluje kot opozorilo o minljivosti in krhkosti človeškega življenja. Mesto je kljub škodi obdržalo svojo podobo in je brez ljudi še lepše, kot je bilo. Celo karabinjerji z bojno opremo na tem izpraznjenem odru iz 17. stoletja ne delujejo kot policisti, temveč kot nekakšni svečeniki neznanega, domišljijskega sveta.