Za to, da se je prireditev iz Italije in Grčije, kjer so jo organizirali v minulih letih, tokrat prvič preselila na Poljsko, obstajata vsaj dva tehtna razloga: prvi je ta, da letošnja podelitev sovpada z letom Jerzyja Grotowskega, ki ga je razglasil Unesco, drugi pa, da je veliko nagrado prejel domačin.

Delo slovitega poljskega režiserja Krystiana Lupe, ki so mu prestižno priznanje izročili sinoči, po mnenju žirije sodi v polje tako imenovanega "umetniškega gledališča", vendar je tudi izrazito samosvoje, tako kot je on "več kot režiser". Na odru "ne vzpostavlja avtorskega sveta v smislu Wilsona ali Kantorja, hkrati pa se ne zadovolji z golo interpretacijo dramske literature. Njegovo gledališče je zaznamovano s kulturno tradicijo, ki je značilna za srednjo Evropo, slednjo pa upoveduje in poveličuje do te mere, da prerašča v vizijo sveta".

Krystian Lupa je v preteklosti med drugim zaslovel po svojih monumentalnih, tako estetsko kot izpovedno izčiščenih odrskih adaptacijah velikih romanov, od Dostojevskega prek Musila do Bernharda. Tudi zato smo v Wroclawu težko pričakovali njegovo predstavo Factory 2, ki jo je ob lanskoletni premieri označil kot "poskus oddaljitve od predhodnega dela". Osemurni projekt je podnaslovljen kot "kolektivna fantazija, ki jo je navdihnilo delo Andyja Warhola". Neposredni navdih zanj je Lupa našel v delu Andy Warhol: Life and Death Victorja Bockrisa.

Factory 2 je v izhodišču pripoved o "tovarni", ki je v šestdesetih obratovala na Manhattnu, o karizmatičnem Warholu in njegovih "superzvezdah", denimo Edie Sedgwick, Nico, Brigid Berlin, Ericu Emersonu in mnogih drugih. Toda obenem je tudi več kot zgolj atraktiven prikaz njihovih ekscentričnih usod, saj v še večji meri kot iz biografskih dejstev črpa iz metodoloških predpostavk. V uprizoritev, ki se bolj kot na Warholovo delo na področju vizualnih umetnosti osredotoči na njegovo manj razvpito filmsko ustvarjanje, nas vpelje projekcija kratkega filma Blow job iz leta 1963, poleg tega pa je vanjo vključenega veliko posnetega improvizacijskega materiala, še posebno tako imenovanih "screen testov", ki jih je Lupa snemal s svojimi igralci.

Tisto, kar slednji predstavijo na odru, so v bistvu nekakšni konglomerati med njimi samimi in historičnimi prebivalci manhattanske tovarne, sestavljeni tako iz "žive" igre pred občinstvom kot iz posnetih odlomkov, ki delujejo kot njen vzporedni komentar. Center uprizoritve je brez dvoma Lupov emblematični igralec Piotr Skiba v vlogi Andyja Warhola: trpnega in napornega, obenem pa pronicljivega in lucidnega manipulanta, ki zanesljivo, četudi mimogrede, prenaša vsakdanjost v umetnost in anonimneže preobrača v zvezdnike za znamenitih petnajst minut.