Ljubljanska operna hiša bo kantato Lazar, ki zavzema posebno mesto med Schubertovimi sakralnimi skladbami in v nasprotju z njegovimi drugimi deli (mašami, ofertoriji ali uglasbljenim Tantum ergo) ni namenjena bogoslužju (očitno zaradi predolge scenske predloge), uprizorila v viški cerkvi sv. Antona Padovanskega v Ljubljani, in sicer premierno nocoj ter še v petek in soboto, vsakič ob 19.30. Med solisti nocojšnjega koncerta bodo Branko Robinšak (kot Lazar), Marjan Trček k. g. (Natanael), Robert Vrčon (Simon), Martina Zadro (Marija), Vlatka Oršanić (Marta) in Urška Žižek (Jemina), jutri pa bodo v prve pevske vrste stopili Jure Kušar, Andrej Debevec, Jože Vidic, Rebeka Radovan, Mirjam Tola in Norina Radovan. Dirigiral bo Igor Švara, zbor je pripravila Martina Batič (ki se po naših informacijah poslavlja od ljubljanske Opere), besedilo A. H. Niemeyerja pa bo odpeto v nemškem jeziku (s slovenskimi nadnapisi).

To duhovno dramo iz leta 1778 je Niemeyer, halski teolog in pedagog, napisal, ker sta bila zanj glasba in pesništvo sredstvo za posredovanje religiozne misli širšim ljudskim slojem. Menil je, da naj bi se v nasprotju s teologijo, ki cilja na razum, umetnost obračala na čustva, glasba pa naj bi dopolnjevala, kar je pesnitev začela. Da ne bi pozornost gledalcev med kantato Lazar popustila, se je odločil, da znotraj biblijske zgodbe iz različnih zornih kotov prikaže tri najpomembnejša pričakovanja, ki so skupna vsem ljudem (smrt, grob, vstajenje). Tako drama prikazuje Lazarjevo smrt, nato njegov pogreb in nazadnje še njegovo vstajenje.

Kantata v fragmentih

Pri skladanju je Schubertu povzročala težavo teoretična zahteva, da mora biti glasba vedno del dogajanja. Skladatelj je skušal razliko med recitativom in arijo zabrisati, zato je v recitativih namesto običajne spremljave čembala in basov uporabil nekakšen "ariozo", v katerem sodeluje ves orkester, ki z glasbeno gradacijo pri poslušalcih pogosto zbudi vtis, da se začenja pričakovana arija. Zato v Schubertovem recitativu pevec ni več predvsem igralec in recitator, temveč svoja občutenja izraža z glasbo, ki je vedno del dogajanja.

Kantata Lazar je ohranjena le v fragmentih. Najprej so našli samo prvo dejanje, drugega so po delčkih odkrivali postopoma, zagotovo pa je skladatelj napisal več, kot je zdaj zbranega. Dejstvo je tudi, da Schubert kantate sploh ni končal; tretjega dejanja naj ne bi niti uglasbil. Vprašanje ostaja: če je tretje dejanje vsaj glede zborovskih delov najbolje ustrezalo skladateljevim estetskim predstavam, zakaj ga ni uglasbil? Nekateri muzikologi pravijo, da verjetno zato ne, ker preprosto ni verjel v vstajenje.

"Schubertovo delo Lazar imenujemo z več imeni - religiozna drama po Niemeyerju, velikonočna kantata po Schubertu ali oratorij iz razlage nemških muzikologov, saj vemo, da so v protestantizmu izvedbe sakralnih del iz cerkev preselili na odprte prostore, v koncertne dvorane. Od takrat Lazarja označujejo kot scenski oratorij. Mi smo se odločili za Schubertovo verzijo, ki sovpada tudi s predvelikonočnim časom," pravi pobudnik tokratne postavitve dirigent Igor Švara. "Delo ni končano, kot tudi veliko drugih Schubertovih del - komornih del, oper (od štirih so kar tri nekončane) - kar je predvsem hvaležna tema za muzikologe. Ena struja muzikologov je to dejstvo v zvezi z Lazarjem poenostavila s tem, da je Schubert tako in tako pustil veliko del nekončanih."

Kot vemo, je Schubert leta 1816 kandidiral za mesto glasbenega učitelja v nemški šoli v Ljubljani in žal ni bil sprejet. Takrat se je tudi končala njegova zveza z žensko, s katero se je hotel poročiti. Zapustil je mesto glasbenega učitelja na Dunaju in odšel med svobodnjake. Družil se je s svojimi meceni, dobrotniki, glasbeniki, v bistvu je životaril, kot marsikateri umetnik tistega in današnjega časa; končeval naj bi samo tiste stvari, za katere je že dobil denar ali pa je vedel, da ga bo zagotovo dobil. Švara: "Njegova velika dela, med katera spada tudi kantata Lazar, so terjala svoj čas. Schubert je to delo recimo pisal med letoma 1819 in 1820, v tem času pa je ustvaril še mašo, mnogo pesmi, samospevov, velike klavirske skladbe, sakralne skladbe, antifone za mešani zbor. Domneva, da je Schubert dal Lazarja na stran, zlasti ko je končal prvo dejanje, je tako prav verjetna. Po Schubertovi zgodnji smrti pri 31 letih je njegov brat, ki je bil prav tako glasbenik in ki je dobil njegovo zapuščino, našel ta prvi del Lazarja in nekončani drugi del, ki se je končal z velikim zborom. Naša dramaturgija se ni spuščala v razlage, zakaj Schubertov Lazar ni končan."

Lepota je večna

Sopranistka Martina Zadro bo v kantati Marija in pravi: "Zelo sem srečna, da imam priložnost peti v sakralnem repertoarju, zelo rada negujem oratorij, maše, samospeve. Doslej sem že pela veliko Schubertovih spevov in ta oratorij je čudovit, kot tudi moje lirične arije z dramskim nabojem. Celotno delo je v dramskem smislu izrazito polno, besedila se ne ponavljajo, tako da moramo imaginacijo dopolniti v igralskem smislu. Če sledimo zgolj besedilu, lahko dobro interpretiramo dogajanje."

Tenorist Branko Robinšak je Lazarja že pel v scenski postavitvi v Zagrebu, a v drugi verziji avtorja E. Denisova, ki je 150 let po nastanku Lazarja na podlagi fragmentov in lastnih idej spretno napisal svojo različico konca kantate Lazar. Robinšak: "Denisov je kantato končal povsem v drugem, bolj sodobnem stilu in ne v romantično klasicističnem, kot je pisal Schubert. Okrog velike noči se vedno izvajajo Bachovi in Haydnovi pasijoni, ta Lazar pa je resnično osvežitev in zelo dobra izbira maestra Švare. Lepota je večna. Nemogoče je, da bi s tem delom repertoarno zgrešili."

Ljubljanski ansambel bi lahko v kondiciji, v kakršni je, izvajal veliko več sakralne glasbe, meni prvak ljubljanske Opere Robinšak, "kajti imamo zasedbe za Mozartov in Verdijev Requiem, za Dvorákov Stabat mater. S takšnimi deli bi lahko ansambel zdaj, ko nimamo matične hiše, odlično kondicijsko vzdrževali." Žal bo imelo to zanimivo delo samo premiero in dve ponovitvi, bi ga pa lahko v prihodnosti videli tudi večji koncertni prostori v Sloveniji.

Ravnatelj Kristijan Ukmar je še pojasnil: "Zanesljivo je bila v konceptu naše opere in baleta že pred letom 2006 oziroma pred prenovo matične hiše želja, da ansambli vsaj delno nastopajo tudi koncertno, ne samo na gledališkem odru, in sicer iz preprostega razloga, ker koncert pomeni za glasbenike drugačno zahtevo. Zbor in orkester se pokažeta v drugačni luči, predvsem orkester, ki bo tokrat na odru. Zadnji sakralni koncert smo imeli pred letom in pol, in sicer ob prazniku vseh svetih v cerkvi sv. Jakoba, zato je bil že čas, da v našo programsko shemo ponovno vnesemo sakralno delo."