Underground 2, ki bi ga pisale tragične usode Alićev, bi se začel v Mehmedalijevi rojstni vasi Grujičiči pod planino Tara, na meji med Bosno in Srbijo, kjer med drugo vojno pokončajo oba Mehmedalijeva deda, Bega in Fehima. Nadaljeval bi se v obljubljeni deželi Sloveniji, kjer 15-letni rudarski vajenec Mehmedalija konec sedemdesetih tri dni na teden, blaten do pasu, koplje premog za razvijajočo se slovensko industrijo, v devetdesetih pa kot "izbrisani" požira solze sramu, ko brezposeln z ničvrednim potrdilom o stalnem bivanju trka na vrata centra za socialno delo v Zagorju. Dramaturško bi kulminiral v Bosni, kjer julija 1995 srbski vojak mami Šemsi iztrga iz rok Mehmedalijevega gluhonemega brata Sejdalijo, rekoč "Ne govori? Ooo, bo že spregovoril!", in Sejdalija konča tam, kjer konča tudi najstarejši brat Hajro - na enem od srebreniških morišč.

Slovenija - obljubljena dežela

Underground 2 bi se končal v rovu Barbara v hribu nad slovensko vasjo Huda Jama. Potem ko Mehmedalija uporabi vse svoje tehnično znanje in se s svojimi rudarji pretolče skozi 11 betonskih, apnenih, opečnih in lesenih pregrad, prvi zagleda Begunca, posmrtne ostanke nesrečnika, ki se je najverjetneje spomladi ali poleti leta 1945 s kosom tirnice še živ pretolkel skozi 15 metrov ilovice in dve pregradi ter umrl pod betonskim prezračevalnikom.

V nedrih opuščenega rudnika pri Laškem Mehmedalija Alić sreča svojo usodo: v gomili trupel, ki je odkrita tudi zaradi njegove zavzetosti, uzre svoja nesrečna brata, v pregradah, skozi katere se prebija, svoje življenje.

Ko so 5. marca letos člani komisije za urejanje vojnih grobišč v tivolskem Muzeju novejše zgodovine novinarjem pokazali strašljive posnetke odkritja v rovu Barbara, je bila naloga Mehmedalija Alića, da kot vodja tehnične ekipe Rudnika Trbovlje-Hrastnik zgolj suho pojasni, kako so dela na "gradbišču" potekala. To je tudi storil. A v visokem, plečatem rudarju so čustva podirala jezove, tega ni bilo težko opaziti. Nagovorila sem ga v gneči ob izhodu, ko se je nekoliko izgubljen umikal kablom in kameram: "Sem prav razumela dr. Dežmana? So vas leta 1992 res izbrisali iz registra stalnih prebivalcev?" "Ne, ne, niso me izbrisali, pa ne moreš človeka izbrisati," je odgovoril hlastno, a z nasmehom. A ko mi je v drobcih razgrnil svojo zgodbo - prisluhnili so ji tudi televizijci in mu namestili kamero naravnost pred obraz - ni mogel več nadaljevati: "Razumite me, prosim, ne morem," je vljudno prosil, zadržujoč solze. Brez trohice jeze ali nejevolje.

Mehmedalija Alić je v Slovenijo prišel leta 1976, z rosnimi štirinajstimi leti in pol. V REK, Rudnikih Edvarda Kardelja, je primanjkovalo rudarjev, zato so lepe gospe in uglajeni gospodje - tako se jih spominja Mehmedalija - pogosto potovali na jug in iskali bodoče rudarje. "Pokazali so nam čudovite prospekte in obljubili šolanje. V hipu sem se odločil. Zame, Titovega pionirčka, je bila Slovenija sanjska dežela."

Ob Drini je preživel prekrasno otroštvo. "V moji vasi je bilo rajsko lepo, nikjer lepšega sonca, umetno jezero in planine kot iz pravljice. S sošolci, muslimani in Srbi, smo si bili zelo blizu, na učiteljico (Srbkinjo, op.p.) imam najlepše spomine." Mama in oče sta obdelovala polje in skrbela za pet otrok, poleg njega še za najstarejšo sestro Sabro, gluhonemo Zumro, brata Hajra in najmlajšega brata, prav tako gluhonemega Sejdalijo. A ko se je ponudila priložnost, da eden od otrok poskrbi sam zase, v sicer ljubeči družini niso oklevali. Mehmedalija je moral na pot. Dvaindvajsetega. avgusta 1976 so ga s skupino precej starejših fantov v Tuzli naložili na vlak in odpeljali do Zidanega Mosta, od tam pa v Kisovec pri Zagorju. Šele v internatu je ugotovil, da ne bo hodil na srednjo tehnično šolo, kot je mislil, temveč v šolo za kvalificirane rudarje kopače. To je med drugim pomenilo, da je že v drugem letniku tri dni na teden kopal premog v trboveljskem rudniku.

"Imel sem natanko 48 kilogramov, roko pa tako drobno, da sem lahko v eno rokavico porinil obe dlani. Kljub temu sva s sošolcem že prvi dan v jami 'možato' dvignila rudarsko stojko, težko 92 kilogramov." Preostala dva dni v tednu je poskušal kar se da pozorno slediti pouku, da mu ne bi slučajno ušla štipendija za nadaljevanje šolanja v Velenju na srednji tehnični. Vedel je, da bodo med stotimi kandidati izbrali le nekaj najboljših, zato se je sam pri sebi zaklel, da si te priložnosti ne bo pustil vzeti. Svojo obljubo si je vtetoviral v levo laket. Še danes so tam, magične štiri črke RTŠC. Rudarsko tehniški šolski center.

Sanje so se mu uresničile in v Velenju je preživel štiri najlepša leta svojega življenja. "Risal sem, brcal žogo, poslušal glasbo in hodil v šolo. Od 38 v drugem letniku nas je le še 14 ostalo v četrtem. Zdelo se mi je, da sem na fakulteti. In v Sloveniji se je takrat nosilo kavbojke in dolge lase. Krasen čas je bil to." To, da je med vikendi, ko so šli njegovi vrstniki na sonce, sam odšel pod zemljo kopat premog, da se je lahko preživel, je vzel v zakup. Pa še svojim bratom in sestram je kaj poslal.

Plačilo gazde Radovana

Leta 1984 se je Mehmedalija poročil z Bosanko Nihado, tudi ona je bila že dolgo v Sloveniji, leto kasneje se jima je rodila prva hčerka Alisa. Zaposlil se je v razvojnem centru trboveljskega rudnika, prevzemal vse bolj odgovorne naloge in opravljal strokovne izpite. Življenje je bilo skromno, a perspektivno. Brata sta mu v Potočarih blizu Srebrenice gradila hišo. Na plebiscitu sta oba z Nihado z vsem srcem obkrožila da; Slovenija je bila še vedno obljubljena dežela. Potem se je na družino Alić zrušil svet.

Mehmedalija se ne spomni več, ali je dobil dopis z občine, v katerem so ga pozvali, naj zaprosi za slovensko državljanstvo, natančno pa ve, kako je takrat razmišljal. Čeprav je v Slovenijo prišel še tako rekoč kot otrok in imel (leta 1992) že kakšnih 16 ali 17 let delovne dobe, je vedel, da z dokumenti za bivanje ni šale. Šel je torej na občino v Zagorju in tamkajšnji uslužbenki sta mu prijazno pojasnili, da lahko zaprosi za dovoljenje za stalno bivanje in za stalno delovno dovoljenje, za državljanstvo pa da bo lahko zaprosil kdaj kasneje.

"Bal sem se, da bom s slovenskim državljanstvom, če bo to edino, ki ga bom imel, imel težave, če bom moral kdaj v Bosni poskrbeti za svojo gluhonemo sestro in brata. Zato sem upošteval njun nasvet." Ta je bil - gledano z današnjimi očmi - razumen in pravno utemeljen. Tako so si, nenazadnje, tujci urejali status po vsej civilizirani Evropi, Mehmedalija pa niti ni bil pravi tujec. A Slovenije to tedaj ni niti malo zanimalo. Izdali so mu le dovoljenje za stalno bivanje, namesto stalnega dovoljenja za delo pa le enoletno začasno dovoljenje, čeprav je prav tedaj nadomeščal tehničnega direktorja rudnika Laško. Še pred iztekom roka si je maja 1993 s hudimi mukami - v Bosni je divjala vojna - pridobil dokazilo, da ne on ne žena nista bila nikoli kaznovana, in za oba zaprosil za slovensko državljanstvo in za stalno delovno bivanje. Odgovora ni dobil. Oktobra 1993 sta se z Nihado znašla na cesti. Vsi trije so ostali brez države in brez rednih dohodkov.

"Samo tisti, ki je to izkusil, ve, kaj pomeni, če ti otrok - Alisa je šla ravno v šolo - reče, da potrebuje nove čeveljčke, ti pa nimaš od kod vzeti. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem moral požreti svoj ponos in z dovoljenjem za stalno bivanje in uradnim listom v roki prepričevati uslužbenko na socialnem centru v Zagorju, da mi pripadajo otroške doklade. Ni se pustila prepričati." Nihadi so leta 1992 ubili brata. Pred hišo ga je zadel letalski izstrelek.

Mehmedalija je kmalu spoznal, da ni nikoli tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Potem ko zaradi skrbi mesece in mesece ni mogel spati, so ga januarja 1994 nezavestnega odpeljali v ljubljanski klinični center. Ugotovili so le izčrpanost. A izčrpanosti si prav dolgo ni mogel privoščiti. Še isto leto si je poiskal delo v Vzhodni Nemčiji. Ker je lahko delal le na črno, je bil lahek plen jugomafije. Za štiri mesece težkega fizičnega garanja na gradbišču je od gazde Radovana dobil le ček, pa še ta je bil ponarejen. Domov se je vrnil s praznim kovčkom. "Bodril nas je marsikdo, pomagal nam ni nihče," je danes bridek Mehmedalija.

Čez nekaj časa se je znova odpravil poskusit delovno srečo, tokrat v Zahodno Nemčijo. Z "borhamerjem", udarnim vrtalnim kladivom, je vsak dan vrtal tudi v svojo bolečino. V 14 mesecih - na Balkanu je še vedno divjala vojna - je prišel enajstkrat domov. "Usedel sem se v mojega starega forda in 1700 kilometrov prevozil v enem šusu. Nisem hotel, da moji deklici, Alisa in Sanela, odraščata brez očeta." Doma je z anteno med zobmi lovil Radio Sarajevo. In potem je prišla novica. Mami Šemsi so v predmestju Srebrenice iz rok iztrgali najmlajšega sina, gluhonemega Sejdalijo. Zaman je dopovedovala srbskemu vojaku, da je gluhonem. Bo že spregovoril, se je cinično smejal in ga odvlekel. Nikoli več ga ni videla. V srebreniškem pokolu je izginil tudi najstarejši brat Hajro. Njegove posmrtne ostanke so našli in identificirali. Pokopali so ga leta 2008. Zumri so ubili moža, Sabrinega sina je našel v nekem centru za Kurde blizu Hannovra. Zbiral je denar za podkupnino Srbom, da bi lahko na varno spravil očeta in brata. Vsega skupaj je umrlo trideset Alićev.

Svojo mamo je po šestih letih prvič videl leta 1996. "Ko sem prečkal Savo, me je bosanski carinik vprašal: 'Kuda, Aliću?' Odgovoril sem mu do konca iskreno: 'Ne znam. Vi mi kažite.' (Kam, Alić? Ne vem, vi mi povejte.) Pojma nisem imel, kje bom našel mamo in sestri. Šel sem v Tuzlo in hodil od hiše do hiše. Zagledal sem jo na nekem vrtu. Skupaj z drugimi begunkami iz Srebrenice so jo namestili v hišo nekdanje učiteljice, Srbkinje." Potem je preko Rdečega križa našel še sina svojega gluhonemega brata. Dotlej sploh ni vedel, da ima nečaka.

"Kaj lahko stori človek, ki ga zadenejo vse te strahote, da ne zblazni in da ne sovraži?" ga vprašam. "Kar te ne ubije, te okrepi. In ko tolikokrat umreš, ti ne more nič več do živega. Živeti preprosto in delati dobro, tega se držim. Pogleda na sonce mi ne more vzeti nihče." Nobene patetike ni v Mehmedalijevih besedah. Ko govori o Srbu, ki se je po vojni z družino vselil v njegovo hišo v Potočarih, se izogiba besedi Srb. Z nekakšnim ponosom pove, da mu je na njegovo prošnjo celo podaljšal bivanje v hiši, dovoljenje mu je poslal na srebreniško občino. Najbolj pa mu zažarijo oči, ko govori o tem, kako je sam, s svojimi rokami, svoji gluhonemi sestri v bližini Tuzle po vojni zgradil hišo. "Vse sem naredil sam, od temeljev do zadnjega strešnika na strehi. Veste, nihče drug ne ve bolje od mene, kako neizmerno pomembno je, da ima človek svoj okvir - naslov, na katerega dobiva pošto."

Luč na koncu predora

Leta 1998 je Mehmedalija končno zagledal lučko na koncu predora. Z občine Zagorje je dobil klic, ob katerem so mu klecnila kolena. "Kadar je najhujše, se vedno najde dober človek. Poklical me je B. R. in mi zelo prizadeto povedal, da je prebral moje papirje in da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da se moja zadeva reši." In se je. Potem ko so mu z dunajske izpostave OVSE poslali dokument, iz katerega je bilo razvidno, da pred letom 1991 ni bil državljan BiH, so z ženo in hčerkama končno dobili državljanstvo. Spet se je lahko zaposlil, a kljub vsem izpitom kot zadnji kopač. "Dvajsetletni mulci so me zafrkavali v jami. Kaj sem hotel, stisnil sem zobe in delal." V enem letu je bil že nadzornik. Leta 2002 je pomagal zapreti rudnik urana Žirovski vrh. Tu in tam je dobil tudi do dvanajstkrat višji odmerek sevanja od dovoljenega, "a kaj bi to".

Zameri Sloveniji, da ga je tako podlo pustila na cedilu? "Sloveniji prav nič. Birokracija je povsod birokracija, mrzla in brezčutna. Žal pa mi je, da so tudi Slovenci postali nekako bolj zahodnjaško hladni. Na jugu srečaš ljudi, ki te bodo ogoljufali, okradli, te pretepli, toda srečaš tudi četrtega - tistega, ki si bo dal odrezati roko zate, ko boš v stiski. Tega četrtega v Sloveniji še iščem…" Vprašam ga, ali verjame v boga, kako čuti svoje muslimanstvo, katere praznike praznuje. Mehmedalija dolgo razmišlja. "Verjamem v človeka, v džamijo pa v svojem življenju še nisem stopil. Verjamem tudi, da z označitvami le zastrupljamo otroke. Prazniki so toplota iz mojega ukradenega otroštva. Kaj sem? Musliman, Bošnjak, Slovenec? Vi mi povejte. Veste, veliko pregrad sem prebil v svojem življenju, tako kot nesrečni Begunec, toda še vedno diham slab zrak."

V opuščenem rudniku Laško je začel delati 31. januarja 2008. "Preveriti je bilo treba, ali je v rovu Barbara res grobišče, in narediti ustrezen načrt. Na internetu sem prebral vse, kar se je dalo o tem prebrati. Ugotovil sem, da si je veliko ljudi pred menoj prizadevalo ugotoviti resnico o dogajanju v tem rovu. Zaklel sem se, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da najdemo resnico, pa naj bo še tako grozljiva. Nemce je odrešila resnica, ne zamolčevanje. In jama ni pokopališče: žrtve je treba pokopati, dostojno in brez cirkusa." Z ekipo rudarjev, Jugoslavijo v malem - Albancem, Srbom, Bošnjakom, Hrvatom… -, so garali kot norci. Prebili so za deset metrov pregrad, odpeljali 400 kubičnih metrov materiala. Ko so nekateri že hoteli obupati, je Mehmedalija vztrajal. Če njegovega brata ne bi našli in identificirali, ga ne bi mogel pokopati. In mlajšega brata tudi še iščejo.

Ko se posloviva v hladu visokih smrek ob poti v rov Barbara, še enkrat steče do kontejnerja ob rovu. Prinese mi fotografijo pogrebne slovesnosti leta 2006 v Srebrenici in fotografijo svojega sedemletnega sina Dina. Na prvi smrt, na drugi življenje. Pozorno si ogledam drugo.

Sredi cvetočega spomladanskega travnika v majčki z motivom košarkarja, ki ravno zabija koš, stoji otrok in zre naravnost v fotografa. Za njim se temnijo visoki, gosto obrasli hribi, globoko v dolini teče reka. Pozabim vprašati, katera. Nebo je jasno in sončno.