Tamkajšnji časnik Večernji list je že pred dnevi poročal, da naj bi Alek Gradišnik, Danijel Kociper in Marko Romanić z oderuškimi posojili ogoljufali ali na beraško palico spravili okoli 130 ljudi na Hrvaškem. Čeprav smo že pred letom in pol v Dnevniku razkrili, da so oblasti v ameriški zvezni državi Kalifornija enemu od podjetij v lasti Gradišnika in Kocipra odvzele licenco za opravljanje posojilodajalne dejavnosti, pa so Celjani, ki naj bi začetni kapital za svojo dejavnost pridobili s skrivnostnim izginotjem najmanj 250.000 evrov z računa študentskega kluba v letu 2002, še vedno poslovno aktivni tudi v Sloveniji. To dokazuje zgodba, ki nam jo je v minulih dneh zaupal eden od upnikov, starejši gospod z območja Ljubljane.
Sogovornik je julija 2002 pri podjetju Goldena najel pet milijonov tolarjev posojila, s katerim je odplačal eno od prejšnjih posojil. Že nekaj mesecev pozneje je Goldena terjatev prodala Humanitarnemu društvu Wish & Have iz Celja, ki ga je takrat vodila Alja Švegl, Romanićeva partnerica. Čeprav je sogovornik glavnico posojila odplačal že avgusta 2003, torej leto dni pred dogovorjenim rokom, so le mesec dni prej njegovi sosedje v nabiralniku dobili dopis, s katerim jih je še eno slamnato podjetje, registrirano na nekdanjem naslovu študentskega kluba, obvestilo, da naj bi se dolžnik izmikal plačilu dolgov, za kakršne koli informacije o njem pa ponudilo tudi denarno nagrado.
Kalvarija našega sogovornika se je s tem šele začela. Kociper in Romanić sta namreč zahtevala, naj plača še obresti v višini skoraj neverjetnih dvanajst milijonov nekdanjih tolarjev, ki naj bi jih nakazal novemu slamnatemu podjetju, Slončku, d.o.o. Po domnevnih grožnjah s strani "študentov" in kasnejšem priporočilu odvetnika iz Ljubljane (tudi njegovo ime hranimo v uredništvu) je sogovornik, neuk v pravnih poslih in že krepko v osemdesetih letih, z omenjenim podjetjem sklenil pogodbo, ki naj bi bila namenjena poplačilu obresti, za kar je naš sogovornik zastavil tudi hišo.
Iz dokumenta, ki smo ga dobili na vpogled, je razvidno, da so ga posojilodajalci in odvetnik krepko prinesli naokoli, saj ni podpisal posojilne, ampak prodajno pogodbo. Sogovornik, ki je v minulih petih letih na račun podjetja Slonček že nakazal več kot 21.000 evrov, bo namreč hišo dobil nazaj, če bo v naslednjih desetih letih poplačal še 120.000 evrov. Ob tem velja opozoriti, da v skladu z omenjeno pogodbo sogovornik z mesečnimi obroki po 356 evrov dejansko ne plačuje obresti, ampak najemnino za hišo, v kateri prebiva, in pravico do izkoristka lizinške opcije za poznejši odkup hiše. Mimogrede, če bo s plačilom "najemnine" zamudil več kot osem dni, se bo ta avtomatično povišala na 833 evrov na mesec, kar je znesek, ki krepko presega pokojnino, ki jo prejema naš sogovornik.
Podjetje Slonček je nekaj mesecev pozneje hišo prodalo - tokrat družbi Eurocomp (tako kot mnoga podjetja Celjanov jo vodi javnosti neznani ameriški državljan), ki se ji je konec januarja v zemljiško knjigo dokončno uspelo vpisati kot lastnica nepremičnine. Naš sogovornik, ki ga je posojilo v petih letih stalo že dve glavnici in hišo, je sklep neuspešno spodbijal na ljubljanskem okrajnem sodišču. Že pred časom smo v Dnevniku pisali tudi o zgodbi dolžnika, čigar stanovanje si je na podoben način želelo prilastiti eno od slamnatih podjetij v lasti Celjanov, pa čeprav je dolžnik terjatev vključno z obrestmi v celoti poplačal.
primoz.cirman@dnevnik.si
