"Obenem je tudi epska in sanjska," je pojasnil Handke. "Rekel sem si: Če že pišem dramo, potem bom šel na vse in bom na dolgo in široko, z ostrino in rezko popisal zgodovino nekega naroda."
Zato je Handke glede krstne izvedbe "malce pomislil na Martina Kušeja, saj se je rodil sedem kilometrov stran od mene in zna tudi slovensko". No, niti režiser niti datum ali kraj praizvedbe še niso določeni: "Prvič bo drama uprizorjena enkrat prihodnje leto," je Handkeja povzela avstrijska tiskovna agencija APA.
Bolj konkreten je bil Handke, ki dramo še piše, seveda o svoji novi knjigi, ki bo izšla 9. marca in ima naslov "Die Kuckucke von Velika Hoca" (Kukavice iz Velike Hoče). "Poskusil sem, povsem resno, napisati reportažo, da bi pričal. En teden sem stanoval pri vinogradnikih, se noč in dan z njimi potikal naokoli po opustelih goricah, vse do naslednje vasi, ki je že albanska, zaradi česar se že več desetletij nihče iz Velike Hoče ni odpravil tja čez. Potem sem pri zapisovanju opazil, da ta reportažni slog ne ustreza."
Rezultat je "neke vrste dvospolnik", nekaj med reportažo in pripovedjo. Pisatelj je v pogovoru za News tudi pozitivno ocenil navzočnost avstrijskih vojakov v sestavi Kforja na območju, o katerem piše. Ti "opravljajo dobro delo in so tudi zelo razumevajoči. Če bi odšli, bi nemudoma spet izbruhnilo nasilje," je menil Handke.
O papeževi odločitvi ("Zame je v simbolnem pomenu nevzdržno, da je papež bivši pripadnik Hitlerjevega podmladka."), da odpravi ekskomunikacijo zanikovalca holokavsta, škofa Williamsona, pa je Handke pripomnil: "In kaj uteleša ta Williamson: saj se je vendar moralo vedeti, ko človek sprejema odločitev, da bo odpravil izobčenje. K sedmim naglavnim grehom sodi še osmi - ne imeti pojma, znak ne-biti-na-svetu. Vedenje je redkost. Imeti pojma pa je vse."
