Mlad mehanik za amortizirane abrahamovke

Spoštovana Primorka, res sem vesel, da ste zbrali pogum in mi vljudno in brez strupenega posmehovanja odgovorili na moje izkušnje in razmišljanja, ki sem jih razkril v tej rubriki. Res je, da smo se spremenili, vendar samo v tem, da smo postali starejši.

Prav imate, ko pišete, da sem razočaran in še bom, ampak le nad seboj. Bedak sem, ko verjamem, da moram biti do nežnejšega spola odkrit in pošten. Stvari se največkrat drugače zasukajo in rezultat je vedno piškav. Ko si enkrat okusil srečo, poštenost, vdanost in pripadnost, pričakuješ, da boš našel partnerja s sorodnimi lastnostmi, toda vse se obrne drugače. Morda boste prav vi tista oseba, ki bo sodu izbila dno in bom enkrat napisal, kaj vse sem doživljal teh trinajst let, odkar sem vdovec. Včasih sem bil vesel, zabaven in sproščen, zdaj pa me prijatelji sprašujejo, kaj je z menoj. Postal sem nekako betežen, zamorjen in nesproščen. Če mi je kakšna všeč, se ji ne upam približati, saj se bojim zavrnitve. Vsak neuspeh bi me pahnil globlje v brezno.

Ne vem, kako ste uganili, da sta moji roži vijolica, ki je roža dvojčkov, in vrtnica, čeprav ima trne in bode. Najraje imam krvavo rdečo, ki ponazarja falus ženskega spola. Vrtnica je roža, ki budi domišljijo in daje upanje, da si jo podaril nekomu, ki te privlači. Vijolica je roža optimizma, njen vonj spominja na vonj po ženski in budi domišljijo.

Rad imam življenje, a sem nekako nemočen, ko gledam, kako drvi mimo mene. Ko si enkrat razočaran in pahnjen na rob, ne verjameš prav nobeni vrtnici ali vijolici. Prav tako je, kot bi objemal in poljubljal kaktus, poln strupenih bodic, čeprav je v njegovi notranjosti dovolj vlage.

Napačno ste me razumeli! Ni res, da iščem prav tako, kot je bila moja draga žena, vendar pa mi je bila prav ona vzorec, kakšna naj bi bila prava ženska oziroma žena. Od tega vzorca niti za milimeter ne bom odstopil. Bila je pridna, delovna, ustvarjalna, prijazna, dobra žena, izjemna ljubimka, imela me je rada in sprejela me je takšnega, kot sem. Vem, da me je spremenila - na bolje. Včasih sva se tudi sprla, vendar nikoli ni kuhala trme. Neizmerno sem bil ponosen nanjo, a nikoli ji tega nisem rekel, le zadnji teden pred smrtjo, v dneh od 20. decembra do 3. januarja. To so bili zame najhujši dnevi in v spomin se mi vračajo, če hočem ali ne.

Rekli boste, da se od spominov ne da živeti. Prav imate. Ampak zdaj smo starejši in naše telo ni več telo dvajsetletnika. Pravite, da obstajajo primerne ženske. Res? Kje pa so? So poročene ali amortizirane in jih je treba velikokrat peljati na servis kot star avtomobil? Tudi moški smo bolj ali manj amortizirani, ampak ženska naj bi bila tista, ki moškega privlači ali odbija. In prav to je problem dandanašnjih amortiziranih abrahamovk, ko dobijo mladega mehanika, da jim prepiha ventile in priredi amortizerje, dolije sveže olje, očisti stroj in zamenja zarjavelo karoserijo. To pa ni poceni.

Namerno sem nesramen, ampak taka je resnica, ko te intimna prijateljica okuži s klamidijo. Vi pa govorite o razočaranju in nezaupanju… Lepo vas prosim! Vedno sem rad imel ob sebi lepo in postavno žensko, kajti rad sem nanjo ponosen, če si to zasluži, drugače sem raje sam. Konec koncev tudi to ni slabo. Mogoče bom res še nekaj časa sam in bom užival, hodil lovit ribe in obnovil stike s svojimi ribiškimi tovariši. Odločil sem se, da nič več ne bom delal kompromisov in se komu prilagajal. Živel bom pač samo za sebe.

Sin je odrasel in živi svoje življenje. Odločil sem se, da mi nobena več ne bo hodila po glavi in me hotela vzgajati. Počasi bom star konj, ki vleče bolj počasi, a vztrajno. Nikdar več si ne bom dovolil, da bi me ženska poniževala, kot me je razvajena Gorenjka. Jaz pa sem kar rinil z glavo skozi zid in jo kljub vsemu trapastemu obnašanju še ljubil. Dopustil sem, da me je dotolkla in mi uničila še preostali del dostojanstva.

Zato, draga in prisrčna Primorka, sem zbegan in ne maram, da bi bil v ženskih rokah igrača in predmet, ki ga zavržejo. Imam čustva, kajti dvojčki smo čustveni, vendar znamo tudi s pravo mero trikratno vrniti in prizadeti, če nas kdo prekomerno izziva in ponižuje. Komaj čakam, da se preselim, zadiham morski zrak in zaživim bolj mirno življenje, da počnem tisto, kar me veseli in se ne oziram na nikogar več. Kaj šele, da bi se komu prilagajal. Le zakaj? Svoboden bom kot galeb, ki ga vabijo morska prostranstva in daljave.

Ja, Primorka, razočaran sem nad življenjem, ki ga živim. Prihaja čas za korenite spremembe, ki me čakajo, ampak tokrat bom trd kot skala in neizprosen. Ostal bom zmagovalec, čeprav sam, ampak svoboden. Igor