Pritekla jo je izredno rutinirano, suvereno, z velikanskim naskokom. Glede na teren, ki zahteva več taktičnih fines, je bila dva razreda boljša od tekmic. Nemara je bilo to najbolj prepričljivo slavje doslej. To se je videlo po zmagah v četrtfinalu, ko je bila njena skupina za sedem sekund hitrejša od ostalih, in polfinalu, ko je za sabo v finale potegnila tudi večino "srečnic" po času. V velikem obračunu je kljub slabemu štartu prehitela vse in zmagala z naskokom debelih štirih sekund pred Pirjo Muranen in Magdo Genuin. Tako je ostalo še veliko časa za njene zmagovite geste.

Teče samozavestno, ne boji se niti najbolj kriznih situacij in prehiteva kjerkoli, tako kot je v finalu. "Zaradi slabega oboda palice sem na štartu malo 'zamočila'. A sem potem prehitevala po zunanji strani in vijugasto v skupini. To je dokaz, da prihajam v formo. Sem samozavestna." Teren z položnimi spusti je pokazal tudi izjemno delo servisne ekipe. Petri Majdič se tekmice niso vozile v zavetrju. "Tako je, hvala ekipi. Zaradi dolgih spustov sem vedela, da se mora vsak napad začeti že na prelomnici, z vrha in da so hitre smuči ključne. Tako sem pridobivala tudi na spustih," je razkrivala detajle, ki doslej niso bili v domeni kraljice šprinta, kjer ima že neulovljivih 264 točk naskoka pred Muranenovo. V "overall" pa 50 točk zaostanka za Saarinenovo.

Prizorišče, ki ga ima kot tehnični delegat FIS pod kontrolo Uroš Ponikvar, v izločilnih tekih ni bilo naklonjeno Vesni Fabjan (18.) in Katji Višnar (29.). Fabjanova je bila v kvalifikacijah enajsta in je tako padla v skupino z Muranenovo in olimpijsko zmagovalko Američanko Kikkan Randall. Slovenska prvakinja je klecnila na prvem klančku, se hitro zapodila za ostalimi, jih ujela, a v zadnjem klancu plačala ceno za napako. Višnarjeva, ki je v tem tednu malce bolehala, v četrtfinalu ni imela moči za resen boj.

Glede na disciplino in termin je bila to prava generalka za Liberec. Trener Ivan Hudač je pred odhodom v dolino Valtellina dejal, da bi morala Petra glede na bližnje svetovno prvenstvo že nekaj pokazati. Zraven pa poudaril, da zmaga ni najboljša stvar, kar se lahko zgodi. "S tem se strinjam," pravi Petra Majdič. "Nočem preveč slišati za Liberec. Zame bo tam tekma kot vse ostale. Iz zgodovine in tudi Val d'Isera je znova mogoče razbrati, da se kolajne delijo po čudnem ključu. Šprint je nepredvidljiv, vsak tek, od kvalifikacij do finala, se vse začne znova. S Kowalczykovo sva danes ugotovili, da šprint v bistvu zaradi tega sovraživa." Danes se bosta sprostili na desetki v klasiki, zaradi konfiguracije pa bodo znova odločali detajli na prehodih. "Smuči bodo imele zaradi ravnih iztekov veliko vlogo, sama pa se s tekmo ne obremenjujem," poudarja Petra, ki je po tekmi precej čutila višino 1200 metrov in kar glasno pokašljevala, kar je zanjo nenavadno. Zanimivo, da je moško tekmo znova dobil Norvežan Ole Hattestad, ki zmaguje na povsem istih prizoriščih kot Petra Majdič. "Očitno mu odpiram vrata do zmag. V velikem finalu štarta sproščen, ko me vidi zmagati. Nekoč me bo moral za to počastiti."