Doživel je vse - represivni pregon na eni in slavljenje na drugi strani. "Vojnović je napisal dobro knjigo. Kratko, veliko, učinkovito, ki zadane. Lahko se bere kot fora, lahko kot metafora. Tudi če ne razumeš vseh besed, še kako razumeš, za kaj gre," je med drugim zapisala komisija v utemeljitvi. Dodajmo še, da je napisal prvo knjigo, v kateri je vsak slovenski zakaj dobil svoj čefurski zato.

Sicer pa je Goran Vojnović doslej podpisal štiri kratke filme: Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak in Kitajci prihajajo. Je tudi soscenarist filma Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije. Je kolumnist Dnevnika in samozaposlen v kulturi.

Menda se vam na podelitvah nagrad rado dogaja, da vas osebje kot zablodelega padalca naganja stran...

Sem relativno mlad, videti pa najbrž še mlajši in očitno ne delujem kot Prešernov nagrajenec. Nazadnje so me prestregli, ko sem pred podelitvijo nagrad hotel odložiti plašč v garderobi Cankarjevega doma, češ da je ta obešalnik samo za nagrajence. (smeh) Nekaj podobnega se mi je zgodilo na filmskem festivalu v Sarajevu, kjer sem sodeloval kot soscenarist nagrajenega filma. Tudi tam me varnostnik ni spustil naprej z besedami: "E, dečko, kud s' ti poš'o?" Drugo leto bom star trideset, pa v gostilnah še vedno mislijo, da bom plačal z boni. (smeh) Danes se mi zdi to simpatično, ko sem jih imel dvajset in so mislili, da jih imam šestnajst, pa ni bilo tako zabavno.

Na literarno sceno ste lani padli kot komet - nihče vas ni pričakoval in dvignili ste veliko prahu. Kako si razlagate takšno navdušenje bralcev in literarnih kritikov?

Presenetilo me je, da so bralci in kritiki dokaj enotni, kar ni ravno pogosto. Tudi tisti, ki se jim roman ne zdi najboljši, ki mi recimo ne bodo dali nagrade, priznavajo, da ima nekatere dobre lastnosti. Vsebuje nekaj humorja, kar zagotovo pritegne, je berljiv, se pravi, da ga lahko ljudje relativno hitro preberejo, tema o čefurjih pa je že sama po sebi privlačna. Seveda pa sta tema in obešenjaški humor le površina zgodbe, ki je mnogo globlja.

Kljub splošnemu navdušenju so se našli tudi manj navdušeni kritiki, ki so roman označili za mladinskega.

Tega ne razumem najbolje, nisem toliko strokovno podkovan. Kaj sploh določa mladinski roman? Če je to mladinski junak, potem je velik del svetovne literature, ki jo dojemamo kot vrhunsko, mladinske. Res pa je, da se ta roman lahko bere kot mladinski, če ga bereš površinsko, če spregledaš vse globlje teme, kot so položaj migrantov, položaj Fužin kot izoliranega naselja, razcepljenost med Bosno in Slovenijo...

Po odzivih sodeč roman berejo tudi tisti, ki sicer ne berejo knjig.

Knjiga je takoj postala hit, ker je humorna in ker govori o čefurjih. Potenciala, ki ga nosi, sem se zavedal.

Kar morda potrjuje znano tezo, da Slovenci padamo na bosanski humor. Teme Fužin se je pred nekaj leti v romanu Fužinski bluz lotil že Andrej E. Skubic, vendar nekoliko drugače. Tema je očitno neizčrpna...

Skubic se je lotil razslojenosti Fužin in ima po eni strani prav - Fužine niso tipični geto, saj tam živijo profesorji, bivši pankerji, politiki, umetniki, skratka ljudje, ki si v nekem trenutku stanovanja niso mogli najeti ali kupiti drugje. Ugled Fužin se je zadnja leta dvignil, prepričan sem, da ga ni Ljubljančana, ki bi se jih bal. Morda so do tega naselja bolj zadržani ljudje, ki prihajajo od drugod, so morda nekaj na pol slišali...

Treba je vedeti, da je to eno zadnjih naselij, kjer so pri gradnji upoštevali prostor - je veliko dreves, zelenic, igrišč, sprehajalnih poti in kompletna infrastruktura. Zato ljudje, ki po možnosti tam ali v bližini še delajo, nimajo potrebe, da bi odhajali drugam. Tistih, ki delajo drugje in hodijo na Fužine samo spat, nihče ne vidi, vidimo pa ljudi, ki posedajo pred bloki, v kafičih, ki se svoj ljubi dan ne premaknejo. V romanu sem hotel povedati zgodbo o teh ljudeh.

Sami pravite, da so Fužine dokaj varno naselje, ker čefurji pred svojim pragom ne zganjajo vandalizma. To gredo počet drugam.

Dejansko. Večkrat se je pojavila ideja, da bi morale imeti Fužine svojo policijsko postajo, vendar so vsakič izračunali, da je za kaj takega premalo kriminala. Ni dovolj, če se enkrat na leto, za novo leto, pol folka napije in nori... Na Fužinah je manj nasilja, ker se mladi, ki tam stanujejo, v svojem okolju počutijo varne in sproščene. Ko gredo v center, so avtomatsko bolj nasilni. Prepričani so, da jih ljudje gledajo postrani, zato so ves čas napeti, ta napetost pa hitro preide v obrambni mehanizem, ki rezultira v nasilju...

V romanu izvemo tudi, zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu. Glavni junak Marko Đorđić pravi takole: "Najjači smo, najjači. Cigani smo, cigani. Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa z odprtimi šipami, pa s počasno vožnjo, pa vsemi temi štosi. Največji užitek je videti ljudi, kako zavijajo z očmi. Ker veš, da jim ne sede ta muzika pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno..." Ste se tudi sami kdaj tako počutili?

Ne. Starša sta me vzgajala tako, da se zaradi priimka na ić nisem počutil nič manj pa tudi nič več od drugih. Doma smo imeli do vsega sproščen odnos, tudi ni bilo nikoli čutiti neke jeze. Morda, ker sta se moja starša odločila za življenje v Sloveniji samo zato, ker jima je bilo tu všeč. Sem sta namreč prišla študirat in nista bila tipična ekonomska migranta. Tudi jaz sem v nekem trenutku odraščanja moral sprejeti, da sta moja starša sprejela odločitev, da bosta živela v Sloveniji, zato nimam drugega doma.

Mnogi čefurji pa imajo problem, saj bi se, potem ko bi nekaj zaslužili, vrnili domov, če ne bi prišlo do vojne. Zato se danes počutijo kot ujetniki. Veliko jih celo živi bolj tam kot tu - spodaj so si postavili krasne hiše, kamor odhajajo za vikend in na počitnice, in komaj čakajo penzijo, da se bodo lahko vrnili domov. Tu enostavno ne morejo polno zaživeti.

Poznate vic o tem, zakaj sta morala vaš roman prebrati dva policista?

Zakaj že?

Eden je bral velike, drugi pa male črke. Pustiva šalo. Še pred policijsko ovadbo je bil roman tema mnogih blogov. So morda tudi vam, tako kot pred leti Skubicu, Fužinci očitali, da to, kar opisujete, niso prave Fužine?

Nekateri so mi očitali, da sem hodil na gimnazijo Bežigrad, da nisem živel življenja svojega junaka in da zato ne morem o tem pisati. To pač ni avtobiografski roman, sem pa na Fužinah v priseljenski družini živel več kot 20 let in sem lahko vsak dan opazoval tamkajšnje življenje. Je pa res, da nikoli nisem imel kartoteke na policiji, nikoli nisem zažgal kosovnega odpada, nikoli nisem pretepel voznika avtobusa, nikoli me ni oče kazensko poslal v Bosno... Bil sem športnik, deset let sem treniral košarko, in zagotovo tudi zaradi tega nisem postal uličar. Sem se pa družil z različnimi ljudmi in poslušal njihove zgodbe, skušal sem se vživeti vanje in jih razumeti. Na neki način sem jih imel rad, po drugi strani pa so me s svojim obnašanjem tudi nervirali, tako kot mnoge.

Ste bili začudeni, da se je na vas spravila ravno policija?

Presenetil me je način, kako so se me lotili, in da so jih zmotile predvsem žaljivke, s katerimi Marko Đorđić obklada policiste. Še bolj me je presenetilo, da je predlog za kazenski pregon vložil sam v.d. direktorja policije Matjaž Šinkovec. Sami so priznali, da so brali le odlomke, zato je logično, da so bili užaljeni, saj je očitno, da niso razumeli konteksta. Niso se niti potrudili, da bi ga. Nikomur ne odrekam pravice, da izrazi svoje nestrinjanje z zapisanim v romanu, vendar ne na tak način. Na koncu so le dojeli zmoto in pregon umaknili.

Toda opravičilo Matjaža Šinkovca v slogu "če bo Vojnoviću lažje, se mu opravičujem" ni bilo slišati prav nič iskreno, bilo je jasno, da gre za politično taktiko. Da pravzaprav ničesar ni dojel, je povedal že s tem, ko vam je bil pripravljen predstaviti delo policistov, da bi se potem vaše mnenje morda spremenilo.

Očitno še vedno ne razume razlike med mano in mojim izmišljenim junakom. Kot avtor sem pač predvidel, kako bo junak, kakršen je, gledal na policijo. Policija mi je nevede dala celo priznanje - v poročilu so zapisali, da se vsakodnevno srečujejo s takim besednjakom in s takim odzivom ljudi nanje. Torej sem kot pisatelj pravilno predvidel, kako bi ta junak reagiral. Moj junak ni noben svetnik, je prestopnik, faliran športnik, luzer, nasilnež, ima težave sam s sabo in s celim svetom.

Literatura nenazadnje ni namenjena krepitvi družbenih vrednot, temveč ima funkcijo ogledala, v katerem se lahko ta družba, če želi, dobro ogleda.

V tem kontekstu ovadba policije morda ni bila tako slaba. Morda je spet čas, da začnemo debatirati o vlogi literature v današnji družbi. Tudi med ljudmi, ki so se na blogih razpisali o knjigi, pa naj bo pozitivno ali ne, je mnogo takih, ki knjige niso razumeli, ker so jo brali kot reality show, kar pa ta knjiga ni. Nekateri so šli celo tako daleč v svojih nebulozah, da so trdili, da je nedopustno, če si pisatelj izmisli junaka, ki lahko potem govori, kar hoče. Gre za neko osnovno nerazumevanje literature, umetnosti nasploh, zato se je treba vprašati, kaj se ti ljudje naučijo v šolah. Očitno imamo širši družbeni problem.

Bi morala notranja ministrica Kresalova sprejeti odstop Šinkovca?

Ne vem, kaj bi s tem dosegli. S tem ne bi naredili nič proti nerazumevanju literature.

Kako so se na kazenski pregon odzvali vaši domači?

Zaskrbljeno. Nekateri so se ob tem tudi malce nasmehnili, čeprav, priznam, meni prva dva dni ni šlo na smeh... Ne boste verjeli, ampak kar trije moji sorodniki so ali pa so bili zaposleni pri policiji. Dva od njih sta bila tudi na podelitvi Prešernovih nagrad - moja sestrična iz Bosne in bratranec iz Hrvaške. (smeh)

Zanimiv se mi zdi vaš odgovor na celotno burko - nastalo je še eno poglavje romana (objavil ga je Dnevnik), v katerem Marka Đorđića obišče policist, ker je v Vojnovićevem romanu grdo govoril o policiji...

Idejo sem dobil pri Boratu, ki je takrat, ko so mu Kazahstanci napovedali tožbo, rekel, naj kar tožijo avtorja in igralca Sacha Barona Cohena, ker je itak Žid. Hotel sem pokazati na ta absurd, hotel sem pokazati, da ima Marko Đorđić tako kot o policiji slabo mnenje tudi o meni.

Še huje, zanj niste noben čefur, ker še ni videl čefurja, ki bi imel v osnovni šoli slovenščino pet...

(smeh) Tako. Pokazal sem to različnost med nama. Zraven pa sem vsaj malo ustregel še tistim, ki me nagovarjajo k nadaljevanju romana.

Bomo torej dobili nadaljevanje?

Mislim, da ne, ker novi roman tega ne bi mogel niti doseči, kaj šele preseči. Ta zgodba se je v meni nabirala vse življenje... Bom pa zagotovo zastavil kaj drugega.

Hodili ste na bežigrajsko gimnazijo, ki velja v Sloveniji za eno elitnejših. V nekem intervjuju ste dejali, da ste bili tam eden redkih z mehkim č.

No, ni nas bilo veliko, vsaj v primerjavi z osnovno šolo Fužine ne. Prehod je bil rahel šok, a nam ni bilo hudega. Prej sem bil pač jaz mogoče eden redkih odličnjakov, na bežigrajski so bili pa vsi najboljši.

Eno bolj pretresljivih poglavij romana je Zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh. Ste se ob prihodu na bežigrajsko počutili približno tako izgubljeno kot vsi ti čefurski otroci in njihove čefurske mamice na prvi šolski dan?

Ne, sem pa od nekdaj sedel v zadnji klopi. (smeh)

Na literarnem večeru v Fužinah je ena od obiskovalk pripomnila, da na Fužinah čefurskim šolarjem ni hudega, ker so v večini, je pa zato slovenskim malo težje...

Večina bo vedno zatirala manjšino. Tako pač je. Spomnim se, da je bila pred leti generacija čefurjev tako močna, da so zaradi trenj na šoli naredili tri čefurske razrede in enega slovenskega. Ko sem knjigo predstavljal v Trstu, so mi tam živeči Slovenci pripovedovali, da so ob branju doživljali notranji konflikt, saj so se po eni strani poistovetili s Slovenci, po drugi pa s čefurji kot z manjšino. Niso mogli verjeti, da se lahko tudi Slovenci obnašajo kot večina, da v določenih okoliščinah niso nič boljši od Italijanov. Sicer pa uspeh tega romana kaže, da smo v Sloveniji dozoreli in smo pripravljeni sprejeti tudi nekaj, kar je drugačno.

V katerem jeziku govorite s staršema?

To je neka srbohrvaščina, neka mešanica, ki sicer zunaj naše družine ne obstaja. Mama je namreč iz Hrvaške, oče iz Bosne. Ko sta me dobila, so jima svetovali, naj z mano govorita v maternem jeziku, ker je to edini jezik, v katerem lahko izraziš nežnost in ljubezen. Rekli so tudi, da je bolje, da naučijo otroka slovensko tisti, ki jezik obvladajo. Tako sem se slovensko naučil v vrtcu.

Lojze Kovačič, eden naših najboljših pisateljev, ki je prišel v Slovenijo, ko mu je bilo deset let, je vse življenje sanjal v nemščini. V katerem jeziku sanjate vi?

Ne vem, kot tudi ne vem natančno, v katerem razmišljam. Odvisno od tega, o čem razmišljam. Je pa res, da zadnje čase veliko več uporabljam slovenski jezik. Saj sem poskušal pisati tudi v srbohrvaščini, vendar sem na neki točki ugotovil, da nisem kompetenten, da mi primanjkuje besed in da se veliko lažje izražam v slovenščini. Srbohrvaško še vedno govorim doma pa s sorodniki, vendar je postala slovenščina prvi jezik.

Pred dnevi sem brala razpravo angleške pisateljice Zadie Smith o tem, kako obžaluje, da je izgubila govorico svojega delavskega okolja, v katerem je odraščala, in jo zamenjala z govorico Cambridgea… Pravi, da je treba na govorici delati, če jo želiš ohraniti. Delate na svojih govoricah?

Nikoli nisem razmišljal o tem. Mislim, da se jezik ves čas spreminja, sploh slengovski. Nikoli več ne bom mogel govoriti, kot sem govoril v srednji šoli. Ko se preseliš, izgubiš stik z jezikom prejšnjega okolja, zato bom težko še enkrat napisal kaj takega. Jezik se spreminja, ti se spreminjaš, z drugimi ljudmi se družiš, na drugačen način. Ulični jezik, ki smo ga govorili pri petnajstih letih, je mrtev. Tudi če srečam stare kolege s Fužin, govorimo v bolj pravilni slovenščini. Do zdaj so se je že naučili, če je morda takrat še niso dobro znali. Nihče od njih si ne bi več privoščil, da bi govoril nekaj napol.

Jezik je ena pomembnejših komponent romana Čefurji raus! Zelo dosledno spajate različne jezikovne ravni v enotno govorico. Je to fužinščina, je to čefurščina, je to osebna invencija Marka Đorđića?

Je kombinacija literarne in realne govorice. Govorico sem želel zapisati tako, da je berljiva, hkrati pa sem želel, da je to vendarle govorica, s katero lahko Marko Đorđić pripoveduje vse te zgodbe kolegom pred blokom. Uporabiti sem moral nekaj pravilnih slovenskih besed, saj gre za najstnika, ki je končal osnovno šolo in ne more biti čisto nepismen, potrudil pa sem se, da sem naredil precej napak v skladnji, tu in tam sem pozabil na rodilnik... Hotel sem ustvariti čim bolj zanimiv, pester in zabaven jezik.

Marsikdo ne ve, da ste v gimnaziji pisali pesmi, da ste izdali pesniško zbirko.

Me veseli, da marsikdo ne ve. (smeh) Sem se trudil, vendar je bil to bolj gimnazijski, hormonsko pogojen poskus. Hitro sem videl, da to ni zame.

Menda ste ljubitelj sevdalink in jih tudi lepo pojete.

To je bilo najbrž mnenje precej pijanih ljudi. (smeh) Treznim ne smem prepevati. Tudi doma ne, ker ima edina poslušalka tako dober posluh, da mi ne pusti. Je pa res, da rad prepevam v družbi in da imam rad predvsem te lepe tradicionalne napeve, sevdalinke, bosanske, makedonske pesmi, ciganske... To sem pobral od staršev, družine, vse naše poroke so polne petja.

Zato sem toliko bolj razočaran, ko vidim, da čefurji in Slovenci, ki hodijo na balkanske žure v Sloveniji, ne poznajo sevdalink, teh najlepših pesmi, ki so tudi svetovno priznane, poznajo pa turbofolk. Žal mi je, da starši tega niso prenesli na svoje otroke, da so ostali tu čefurji, ki poznajo samo Ceco in Mileta Kitića. To je res žalostno. V Sloveniji se v balkanskih lokalih vrti vsaj trikrat slabša glasba kot v podobnih lokalih na jugu.

Po izboru tematik, pa naj gre za roman ali kratke filme, ste angažiran pisec. Po preboju postmodernizma in metafikcije v osemdesetih letih ter po vstopu v intimni svet drobnih zgodb, ki so zaznamovale literaturo devetdesetih, je očitno nastopil čas, ko postaja angažirana literatura spet legitimna.

Sploh si ne znam predstavljati, da bi živel izoliran od stvari, ki se dogajajo v družbi, da me ne bi zanimalo, kaj piše v časopisih. Odkar se spomnim, je Fužine prežemala politika, še močneje jo je bilo čutiti, ko se je začela vojna. Bil sem star enajst let, ko sem jo začel redno spremljati. In ko sem začel ustvarjati, svojih junakov nisem mogel kar iztrgati iz vsega tega dogajanja.

V Veliki Britaniji je veliko literature in filmov z multietnično tematiko, naj omenim samo pisatelja Zadie Smith in Hanifa Kureishija, podobno je v Nemčiji. Pri nas je tega precej manj, čeprav imamo po drugi strani veliko priseljencev. Zakaj?

Mogoče doslej ni bilo potrebe. Mogoče bo o tem začela pisati druga generacija, ki je najbrž bolj izobražena od prve in ima do tematike tudi večjo distanco. Prepričan sem, da bo tema vedno aktualna.

Z besedo čifut so na Balkanu nekoč označevali Jude, iz tega je nastal slabšalni slovenski izraz za priseljence iz bivše Jugoslavije čefur. Najbrž je še vedno odvisno od tega, kdo jo izgovarja, pa vendar se zdi, da beseda zlagoma izgublja slabšalni prizvok. Je tudi ena od poant vašega romana mehčanje, nevtraliziranje besede čefur?

Malo že. Danes veliko več ljudi sproščeno izgovarja to besedo. Je pa odvisno od okolja. V Ljubljani je ta beseda nekaj normalnega, na Jesenicah in v Velenju pa so do nje še kar zadržani. Zanimivo je, da te besede ne poznajo ne na Hrvaškem, ne v Bosni, ne v Srbiji in jo prevajajo z južnjak.

Magnifico, ki je to temo prvi vpeljal skozi popularno kulturo, je imel v devetdesetih težave, ker komada Kdo je čefur radijske postaje niso hotele vrteti, vašemu romanu pa so danes mediji, nasprotno, zelo naklonjeni. Pred časom ste sicer zapisali, da Bosanci o Slovencih nimajo nič boljšega mnenja, kot ga imajo Slovenci o Bosancih; kar so Slovencem čefurji, so Bosancem Janezi... Pa vendar, je danes odnos Slovencev do čefurjev boljši?

Magnifico je nastopil takoj po vojni, ko so bile napetosti največje, tudi čefurji so bili bolj nestrpni in nacionalno zavedni, kot so danes. Ljudje odraščajo, prihajajo druge, tretje generacije, ni več množičnih priseljevanj, kot je bil zadnji val beguncev. Okoliščine so danes bolj primerne za neki sproščen odnos, kot so bile takrat.

Glede na to, da je roman nastal na podlagi filmske predloge, potem ko ste obupali nad stanjem filmske produkcije pri nas, me zanima, ali bo zdaj proces stekel v obratni smeri - bo iz romana nastal film?

Mislim, da bo, vendar moram najti način, kako zgodbo povedati na filmu, najti moram točke, v katerih je lahko film močnejši od literature. Projekt potrebuje svoj čas za razmislek in razvoj. Sicer pa bi se rad najprej lotil celovečerca o Piranu in njegovih izseljencih. Gre za pretresljive zgodbe starih ljudi, ki želijo pred smrtjo še enkrat videti domove svojega otroštva.

Zadnja leta smo priča zelo pičli filmski produkciji, čeprav predvsem kratki filmi doživljajo uspehe na mednarodnih festivalih. Je država v tem trenutku sposobna zagotoviti normalni produkcijski ritem z neko jasno vizijo?

Jaz bi bil najbolj vesel, če država ne bi imela nobenih vizij. Nismo dovolj zreli, da bi imeli vizije, ki bi bile nadstrankarske, nepolitične, nad osebnimi interesi. Seveda je treba v komisije nastaviti kompetentne ljudi, izpeljati razpise in zagotoviti produkcijo. Čim prej. Jasno je treba zastaviti finančne okvire in začeti delati. Absolutno je treba zagotoviti več denarja. S petimi milijoni evrov, kolikor jih je trenutno na voljo, lahko v tujini izpelješ en soliden film nižje produkcije.

Potem ko bo ponovno vzpostavljen sistem, pa je treba biti pozoren na dve stvari: treba je zagotoviti denar za prvence, ker je strašno frustrirajoče, ko prideš s faksa, pa ne moreš delati, in pa denar, ki bo omogočal, da bodo mednarodno priznani avtorji, kot so denimo Cvitkovič, Burger, Kozole, izmenično delali tudi brez scenarističnih razpisov.

Roman Čefurji raus! je neke vrste izbruh - napisali ste ga v enem mesecu. Kaj za vas pomeni nagrada Prešernovega sklada - pritisk ali motiv?

Sem vesel, ponosen, je izjemna čast, velika stvar, vendar jo skušam odmisliti. Zavedam se možnosti, da nikoli več ne bom napisal tako dobrega romana. Pomembno je, da še naprej delam, kar me veseli. Želim ustvarjati.