Pivovarna Laško in Infond Holding sta v škripcih. Po neuradnih informacijah - uradnih informacij zaradi zaupnosti postopkov ni mogoče dobiti - sta namreč do ponedeljka do polnoči, ko se je iztekel rok za oddajo nezavezujočih ponudb za nakup 48 odstotkov Mercatorja, prejela samo okoli pet ponudb, vsi interesenti pa so za zdaj ponudili cene, ki ne dosegajo oziroma zgolj za nekaj evrov presegajo trenutno tržno ceno. Večina naj bi za delnico ponujala celo nekaj deset evrov manj od tržne cene. To Laščanom brez dvoma otežuje prodajo, saj so ponujene cene na primer bistveno nižje od povprečne cene, ki jo je Infond Holding plačal za nakup četrtine Mercatorja in po kateri ima pri bankah za najeta posojila zastavljene delnice.

Srbska Delta v finančnih težavah

Informacijski memorandum je sicer prevzelo bistveno več interesentov, kot se jih je na koncu odločilo za oddajo nezavezujoče ponudbe. Od potencialnih tujih strateških investitorjev je ponudbo oddala samo srbska Delta Holding Miroslava Miškovića, medtem ko večjih evropskih trgovskih verig kljub pričakovanjem generalnega direktorja Pivovarne Laško in posredno njenega največjega lastnika Boška Šrota ob napovedi prodaje v začetku novembra Mercator trenutno ne zanima.

Ob tem že lahko dvomimo o resnosti Deltine ponudbe. Delta se že dlje časa dogovarja z različnimi skladi zasebnega kapitala o manjšinskem vstopu v kapital njihove trgovske dejavnosti. Da se je Mišković res znašel v finančnih težavah, priča tudi podatek, da je vlada Republike srbske konec januarja Delti za mesec dni podaljšala rok za plačilo le treh milijonov evrov kupnine za 60 odstotkov trgovske hiše Boska. V vladi Republike srbske so pojasnili, da je Delta v prošnji za odlog plačila navedla, da ji je ekonomska kriza otežila dostop do virov financiranja. Zato se zastavlja vprašanje, kje bi Delta lahko našla sredstva za nakup četrtine Mercatorja, ki je bil včeraj na Ljubljanski borzi vreden 292 milijonov evrov. Če bi kupila celoten delež, ki je naprodaj, bi morala objaviti prevzem, ki je po trenutnih tržnih cenah vreden 605 milijonov evrov. Ob tem ne gre spregledati niti, da naj bi se vodstvi Delte in Mercatorja po neuradnih podatkih več kot leto dni dogovarjala o povezovanju trgovske dejavnosti, vendar so bili pogovori zlasti zaradi različnih vrednotenj premoženja neuspešni. Za primerjavo: trgovska divizija Delte Holdinga - Delta M - je po prvih ocenah v letu 2008 ustvarila 1,13 milijarde evrov prihodkov, Mercator pa 2,66 milijarde evrov čistih prihodkov.

Zato ne presenečajo informacije, da Delta za naskok na Mercator s pomočjo investicijske banke UBS išče sklad zasebnega kapitala, vendar je malo verjetnosti, da bi katerikoli resen sklad z njo sodeloval v podrejeni ali enakovredni vlogi. Vprašanje je tudi, kako bi javnost zaradi političnih napetosti med državama sprejela odločitev o vstopu Delte v Mercator, ki je podporni steber domače živilsko-predelovalne industrije. Ne gre tudi pozabiti, da so Delto v minulih letih tudi Šrotovi najožji sodelavci stigmatizirali kot družbo, ki upravlja sredstva nekdanjega režima Slobodana Miloševića.

Mercator bi tudi Igor Lah

Glede na to, da slovenska javnost in zaposleni v Mercatorju niso naklonjeni prodaji tujim trgovskim verigam, bi bil za Laščane lahko rešitelj privatizacijski tajkun Igor Lah. Po trditvah več virov, tudi iz bančnih krogov, je namreč Lah prek enega od svojih podjetij tudi oddal nezavezujočo ponudbo za nakup četrtine Mercatorja, medtem ko se je konzorcij domačih finančnih investitorjev na čelu s Publikumom Deana Čendaka očitno premislil. Predvidevamo lahko, da Laha v prvi vrsti zanimajo Mercatorjeve nepremičnine, saj se v zadnjih letih ukvarja zlasti z nepremičninskimi projekti v Sloveniji, na Hrvaškem in v Romuniji, deluje pa prek svojega krovnega podjetja v Luksemburgu. Toda zaradi majhnega finančnega potenciala se pojavljajo dvomi, ali imajo domači investitorji realne možnosti za oddajo resne ponudbe. Tudi če bi jim uspelo zbrati denar, pa je vprašanje, ali ne bi zadolženost takšnega lastnika omejila možnost prihodnjega razvoja Mercatorja, iz katerega bi črpal sredstva za poplačilo posojil.

Tudi za politiko najbolj primerni tuji skladi

Del Mercatorjeve vrednosti brez dvoma predstavljajo njegove številne nepremičnine, ki so proste bremen in so lahko eden od načinov za poplačilo najetih posojil za nakup Mercatorja. Na to brez dvoma računajo tuji skladi zasebnega kapitala, ki so oddali nezavezujoče ponudbe. Njihova imena uradno niso znana, omenjata pa se Blackstone in CVC Capital Partners, za Mercator pa so se zanimali še Bain Capital in Warburg Pincus. Vsi sodijo v svetovni vrh na področju upravljanja skladov zasebnega kapitala. Blackstone, ki je bil lani eden od resnih interesentov za nakup tretjine Nove Ljubljanske banke, je septembra lani upravljal približno 116 milijard dolarjev, CVC Capital pa 35 milijardami dolarjev.

Prav tovrstni skladi se zdijo tudi nekaterim predstavnikom vlade, ki so jih obiskali v zadnjih tednih, najbolj primeren lastnik Mercatorja. Prvič zato, ker imajo glede na finančna sredstva možnost, da bi v prihodnosti povezali trgovske družbe v regiji, najmanj pa si lahko Mercator od njih obeta izdatnejšo finančno pomoč za rast kot od sedanjih lastnikov. Drugič, obljubljajo, da bodo podprli samostojno strategijo podjetja v okviru doseganja začrtanih finančnih rezultatov (od 10- do 20-odstotni letni donos glede na naložbo). Tretjič, takšni lastniki ne bi spreminjali nabavne strategije Mercatorja, kar pomeni, da bi ta še naprej ostal odprt do domače živilsko-predelovalne industrije. Četrtič velja omeniti, da je politika skladov, da z naložbo upravljajo pet do sedem let, izstop pa izvedejo prek uvrstitve delnic na eno od evropskih borz ali s prodajo strategu. Ker noben resen investitor v nakup največjega podjetja v državi ne bi šel proti volji države, ima slednja možnost doseči vnaprejšnji dogovor z novim lastnikom. Med drugim si lahko zagotovi predkupno pravico pod enakimi pogoji kot ostali potencialni strateški kupci, če se sklad ne bi odločil za izstop iz lastništva prek ene od tujih borz.

Šrot želi ostati v Mercatorju

Tuji skladi zasebnega kapitala so brez dvoma zainteresirani za nakup celotnega deleža, ki ga prodaja Skupina Pivovarna Laško, saj je optimizacijo poslovanja tudi prek nepremičnin Mercatorja mogoče doseči le s prevzemom družbe in iztisnitvijo malih delničarjev. Toda vedno več znakov je, da Boško Šrot resno prodaja samo četrtino Mercatorja in se ne želi v celoti odpovedati dostopu do njegovih polic in donosu, s čimer je po neuradnih informacijah v zadnjih tednih seznanil tudi nekaj članov vlade. S prodajo zgolj četrtine delnic pa Šrot rešuje problema zadolženosti Infond Holdinga in zamrznitve glasovalnih pravic. Letos se namreč izteče mandat članom nadzornega sveta Mercatorja, Agencija za trg vrednostnih papirjev pa je novembra lani štirim njegovim lastnikom odvzela glasovalne pravice, dokler ne objavijo prevzema ali zmanjšajo svojega skupnega deleža pod 25 odstotkov. Ker Urad za varstvo konkurence hkrati vodi postopek zaradi suma nedovoljene koncentracije, bodo Laščani morali čim prej najti rešitev zaradi postopkov regulatorjev trga, če ne želijo na skupščini dokončno izgubiti možnosti soupravljanja Mercatorja. Po finančnem koledarju Mercatorja, objavljenem ravno včeraj, utegne biti skupščina družbe že konec marca.