Od vseh zimskih panog prav tekači od januarju 1993 niso več tekmovali za točke svetovnega pokala pri nas. Razlogi so bili zelo kompleksni. V devetdesetih letih slovenski smučarski tek ni imel tekačev na svetovni ravni. Šele uspehi Andreje Mali in Petre Majdič so znova vzbudili realne želje po organizaciji velike tekme. A vsa ta leta v Sloveniji ni bilo prizorišča in organizacijske ekipe z dovolj dobrimi marketinškimi sposobnostmi vred, ki bi izpeljala projekt. Tako tudi ni pomagalo, da je bil nekaj let predsednik tekaškega komiteja FIS Slovenec Peter Petriček, torej prvi mož smučarskega teka v svetu.

Za prizorišče tekaških tekem je konkuriralo kar šest krajev. Planica bi takoj dobila tekmo v paketu s skakalno tekmo v marcu kot skupni nordijski zaključek svetovnega pokala, kar je pred leti že predlagal direktor svetovnega pokala FIS Jürg Capol. A Planica je pač na najvišji ravni le skakalna, tek pa je tudi pri novih projektih zgolj privesek. Na Pokljuki so se usmerili le v biatlon, proge pa niso prilagodili homologaciji FIS. Oblika tekem zahteva široke proge za bolj atraktivne skupinske štarte. Pomanjkljiva infrastruktura in zapoznela prenova na Rudnem polju je potem to zimo odnesla še biatlonski svetovni pokal, center, ki pa uradno ni nordijski, se gradi. V Preski pri Medvodah so leta 2006 z odliko izpeljali svetovno prvenstvo za mladince in mlajše člane, a ob izjemni sreči z vremenom. Njihova organizacijska ekipa je pripravila zadnji dve tekmi evropskega celinskega pokala v Planici in na Pokljuki in upala, da bi svetovni pokal dobili v Medvodah. Za tekmo svetovnega pokala, posebno v decembru, pa ni mogoče upati na ponovno srečo z vremenom. Ne tvega niti FIS. Z zasneževanjem centra v Preski pa se kljub trudu ŠRC Preska tudi to zimo ni izšlo. Da bi tekmo priredili v velikem mestu, v Ljubljani, so organizacijske zahteve še toliko večje. Na Vojskem imajo že nekaj let proge po zahtevah FIS, tudi s snegom se lahko pohvalijo, a pomanjkljivost so prenočitvene in logistične težave z Idrijo vred.

Ne PPP (Planica, Pokljuka, Preska), v finalu je tako zmagala Rogla. Turistični interes podjetja Unitur, ki ga vodi izkušeni Damjan Pintar, je bil dovolj velik kljub skromni tradiciji teka na Štajerskem. Da mislijo resno, so dokazali že s sponzoriranjem Petre Majdič. Tekaške proge so prenovili, zgradili tekaški štadion v bližini parkirišč, vse po zamisli Uroša Ponikvarja. Proga je speljana po vseh modernih trendih. Steza ni več brutalno zahtevna, s strmimi klanci in divjimi spusti, kakršna je bila tudi na Voglu. Teren na Pohorju je razgiban, proga pa po naravni trasi zahteva veliko taktičnega in tehničnega znanja, a praktično ne dovoljuje počitka. Dodatni plus na Rogli je bivanje. Tuje reprezentance, ki so nastopile na evropskem pokalu, so na Rogli že hvalile možnost, da skoraj iz hotela stopiš v tekaško areno. Te možnosti drugod skoraj ni. Tudi klimatski pogoji na Rogli so v decembru dovolj zanesljivi za izvedbo tekme. Da Slovenci lahko stopijo skupaj, če zares želijo, se je videlo tudi pri organizacijski ekipi celinskega pokala. Domačinom iz Zreč so se pridružile ekipe, ki so že delale v Medvodah, Planici, na Pokljuki. Vodja tekmovanja pa bo zagotovo Uroš Ponikvar, konec tedna (polprofesionalni) tehnični delegat na generalki v olimpijskem parku Whistler.

Za celinski pokal so že poskrbeli, da so imeli serviserji smuči take pogoje dela kot na tekmi za svetovni pokal. Tudi testna proga je bila v bližini, česar nimajo niti v Davosu. Svoje je dodala narava. Sonce, temperature okrog ničle. A ko se je v nedeljo tik ob koncu tekme vreme skisalo, zapihal je veter, privlekla se je megla, so lahko organizatorji videli, da je v takih dneh za vsega vajene tekače lahko sodni dan tudi pozimi.