"Število poškodb se vsako leto povečuje, spreminja se tudi njihov vzorec glede na telo," poudarja Matej Andoljšek, kirurg travmatolog v jeseniški bolnišnici. Medtem ko so imeli včasih smučarji zlomljene predvsem gležnje, je zdaj obdobje, ko zaradi zelo velikih sil med smučanjem največkrat "eksplodira" zgornji del golenice.

Anton Jerič, vodja smučišča Krvavec, kjer vsako leto obravnavajo od 150 do 170 resnih smučarskih poškodb, zelo nazorno opiše, kaj se je zgodilo, ko je industrija izumila smuči s poudarjenim stranskim lokom oziroma karving smuči. Zaradi zarezne tehnike smučanja se je močno povečala hitrost zavojev, da bi upravljalci smučišč omilili pogoste trke smučarjev, ki so posledica divjanja, pa bi, tako Jerič, morali za polovico zmanjšati naklon smučišč in jih za še enkrat razširiti, da bi ustregli novi tehniki. "Proizvajalci smuči so naredili enako, kot če bi Nemec izdelal štiri metre širok mercedes, zaradi česar bi morali razširiti vse ceste," opozarja vodja krvavških smučišč.

Smučarski strokovnjak Milan Maver pa ima preprost recept za zmanjšanje nesreč na smučiščih: "Varnosti na njih ne more biti, dokler se ta ne začne tudi v glavah smučarjev!"

Za smučarje včasih zmanjka reševalnih vozil

Potem ko se zgodi nesreča na katerem od smučišč, nastopijo dodatne težave. Reševanje ponesrečenega so dolžni organizirati smučarski centri sami, ponesrečenega pa morajo dostaviti do prvega, ki je odgovoren za zdravstveno varstvo. V primeru Krvavca je to Zdravstveni dom Kranj, tamkajšnji zdravnik Mitja Mohor pa opozarja, da so s tem zelo velike težave. "Služba nujne medicinske pomoči Kranj nima dodatne kadrovske zasedbe, ki bi bila namenjena tudi za nekaj dodatnih tisoč dnevnih smučarjev na Krvavcu. Pokriva območje z okoli 73.000 ljudmi, za katere ima ob sobotah, nedeljah in praznikih čez dan na voljo le dve ekipi (urgentno in neurgentno). Če se zgodi zgolj ena prometna nesreča z dvema huje poškodovanima, sta naenkrat zasedeni obe ekipi," pojasnjuje Mohor.

Če je lep konec tedna ali v času šolskih počitnic, je na Krvavcu več tisoč smučarjev na dan in s tem večja nevarnost poškodb. "Za poškodovance pokličejo nas, mi pa imamo reševalna vozila zasedena že z običajnimi, rednimi prevozi bolnikov. Rezultat tega je, da morajo ljudje, ki so se poškodovali na smučišču Krvavec, čakati. To povzroča veliko - upravičeno - slabe volje pri bolnikih, pa tudi pri zdravstvenem osebju, ki zaradi preobremenitev ne zmore poskrbeti za hitro in kakovostno oskrbo in prevoz bolnikov ali poškodovancev. Če bolnika ne vidimo, ampak dobimo samo telefonsko obvestilo o njem, je tveganje za napačno oceno stanja večje," meni Mohor in se sprašuje, ali imajo na Krvavcu sploh svojega zdravnika, ali je vajen nuditi nujno medicinsko pomoč na terenu, kdaj je dežuren, na kateri telefonski številki je dosegljiv, kakšno opremo ima na voljo za nujno medicinsko pomoč, saj jih upravljalec smučišča ob začetku letošnje sezone s tem ni seznanil.

Anton Jerič odgovarja, da imajo na Krvavcu dežurnega zdravnika (dežurajo splošni zdravniki ljubljanskega UKC različnih profilov), in sicer med konci tedna, prazniki ter v času šolskih počitnic. "To je naš nadstandard, saj zdravnika po zakonu nismo dolžni zagotoviti. Na smučiščih imamo vsak dan tudi najmanj tri reševalce, ki skrbijo le za ponesrečene, in štiri nadzornike," pojasnjuje Jerič, ki si želi, da bi pristojni poškodovane smučarje čim prej odpeljali v najbližjo bolnišnico. To bi po njegovem lahko dosegli tudi s tem, če bi ZD Kranj dovolil, da po njihove smučarje pride prosto reševalno vozilo iz Kamnika ali Ljubljane. A se, tako Jerič, zatika pri plačilu tega prevoza.

Na potezi je ministrstvo za zdravje

"Ko je imel Krvavec pred leti v dneh, ko je bilo tam veliko smučarjev, naročeno reševalno vozilo in reševalca, ki sta bila rezervirani samo zanj, smo s tem razbremenili našo redno zdravstveno službo, a zdaj tega žal ni več," ugotavlja Mitja Mohor. Prepričan je, da bi moralo ministrstvo za zdravje pripraviti sodoben pravilnik o zdravstvenem varstvu na smučiščih, ki bi ta razvrstil v različne kategorije (glede na velikost, število smučarjev, oddaljenost od zdravstvenih ustanov, dostopnost...), na podlagi tega pa bi jim predpisali različne vrste zdravstvenega varstva. "Pravilnik bi zagotovil učinkovito in strokovno zdravstveno varstvo obiskovalcev smučišč, česar danes žal ne dosegamo," ugotavlja Mohor.

Janez Remškar, generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje, nam je pojasnil, da pravilnika še niso dokončali, saj so porabili veliko časa za zbiranje podatkov o dnevnih obremenitvah posameznih smučišč, kar je po njegovem bistvenega pomena za zagotavljanje potrebe po morebitni nujni medicinski pomoči.

Po novem pravilniku o zdravstvenem varstvu na smučiščih bodo morali upravljalci večjih smučišč zagotoviti navzočnost zdravnika, na manjših pa bo dovolj, če bo prisoten zdravstvenik z dodatnim znanjem nujne medicinske pomoči. O velikosti smučišč bo po Remškarjevih besedah odločala stroka, zdravstveno službo na smučišču pa bo, kot pravi, moralo financirati turistično gospodarstvo (hotelirji in žičničarji).

Tomaž Šumi, direktor SC Vogel, temu ostro nasprotuje. Prepričan je, da bi morala oskrba poškodovanih smučarjev soditi v javni zdravstveni sistem, kamor spadajo tudi ponesrečenci v cestnem prometu. "Če se zgodi nesreča na cesti, pride reševalno vozilo po ponesrečenca brez posebnega dežurstva. Tudi ceste so nevarne, a še nisem slišal, da bi Dars ali republiška direkcija za ceste zdravstvenim domovom plačevala prevoz ponesrečenih," se jezi Šumi.