Največje posledice občuti Bolgarija, ki je zaprla celo šole, saj ni mogla zagotoviti ogrevanja, na šipah v stanovanjih pa se je že nabiral led.

Med bolj prizadetimi so še Slovaška, Srbija, BiH in Makedonija, pomanjkanje pa že čutijo tudi Slovenija, Avstrija, Madžarska, Češka, Poljska, Romunija, Grčija in Hrvaška, ki so se zatekle bodisi k večji domači proizvodnji (tam, kjer je to mogoče) bodisi k črpanju iz rezerv ter virom iz drugih držav, predvsem Norveške, Nemčije, Nizozemske in Alžirije.

Ni prvič, da Evropa čuti posledice spora med Rusijo in Ukrajino. Podobno se je zgodilo že pred dvema letoma, takoj po novem letu, saj se državi v tem času pogajata za ceno plina za naslednje leto. Ruski plinski monopolist Gazprom in ukrajinska državna družba Naftogaz sta se letos ponovno sprla zaradi cene, ki naj bi jo Ukrajina plačevala Rusom za njihov plin. Rusija trdi, da Ukrajina ne sprejema cen, ki so daleč od tržnih, pravzaprav ji ponuja plin skoraj zastonj, obtožila pa jo je tudi, da plin, namenjen v EU, preusmerja v svoj domači sistem, da torej krade.

Ukrajina je po drugi strani evropskim partnerjem sporočila, da je Rusija tista, ki je zaustavila dobavo in se torej ne drži pogodb. Potem ko je bil dogovor za ponovno vzpostavitev dobave v minulih dneh že dosežen, plina še zmeraj ni: Gazprom obtožuje Ukrajino, da blokira pošiljke plina, v Kijevu pa navajajo tehnične težave in trdijo, da mora Rusija povečati tlak pri pretoku plina, če naj ta doseže EU.

Da je stanje preprosto nevzdržno, saj EU ne dobiva plina, ki bi ga morala, in da sprti strani na kocko postavljata svoj ugled, je EU v zadnjih dneh večkrat poudarila. Ponovno so na mizi vprašanja glede odvisnosti EU od Rusije in njenega plina ter načrti Evrope o diverzifikaciji energetskih virov, kakor tudi o večji energetski učinkovitosti same EU. Niti najmanj ni čudno, da je energija ena ključnih prioritet češkega predsedstva EU, ki se je že v prvih dneh krmiljenja Unije soočilo s problemom, ki ga je lahko pričakovalo. Češka se je nemudoma aktivirala in s pozivi in pogovori med stranmi naredila vse, da se problem reši čim prej.

Velja poudariti, da niso vse države EU, teh je sedaj 27, enako odvisne od enega dobavitelja, zato imajo različne poglede in seveda interese pri reševanju problema. Evropa se sicer dobro zaveda problema in ve, kaj je oziroma bi bilo treba narediti: po eni strani diverzificirati energetske vire (v primeru plina je največja dobaviteljica EU prav Rusija), po drugi strani pa diverzificirati tudi poti, po katerih pride energija do končnih porabnikov.

Projekt Nabucco

Diverzifikacija virov pomeni uvoz energentov od različnih dobaviteljev, da bi se izognili resnejšim težavam, če se ustavi dobava od enega večjega dobavitelja. Diverzifikacija transportnih poti pa lahko prepreči težave, ko tranzitne države ne omogočijo prenosa energentov. Ob tem Evropa vse večjo pozornost namenja tudi pridobivanju energije iz alternativnih virov, predvsem obnovljivih, kot so veter, sončna, vodna in geotermalna energija, energija valovanja, plimovanja, biomasa, deponijski plini, plini iz naprav za čiščenje odplak ter bioplin.

Energija in s tem povezane podnebne spremembe so nedvomno ta čas prva prioriteta EU. Dejanja in poteze ter uresničevanje projektov na terenu za zdaj še niso najboljši, imata pa tako Unija kot Slovenija v prihodnosti različne možnosti, kako se s problemom spopasti in ga vsaj omiliti, če ga že ni mogoče odpraviti.

Evropska komisija je novembra lani obelodanila novo spodbudo za večjo energetsko varnost v Evropi s strategijo za krepitev solidarnosti med državami članicami in novo politiko pri energetskih omrežjih. Zavzela se je za gradnjo infrastrukture, ki bo kar najbolje ustrezala potrebam evropskih držav, in kot prednostne izpostavila šest projektov: baltski medomrežni načrt, sredozemski energijski obroč, severno-južna plinska in električna medomrežja z osrednjo in jugovzhodno Evropo, morska mreža Severnega morja, južni plinski koridor in učinkovita dobava utekočinjenega zemeljskega plina za Evropo.

Evropske države želijo torej varno oskrbo z energijo, poudarjajo pa tudi pomen solidarnosti. V trenutni krizi so nekatere države sicer pokazale solidarnostno držo, vendar je treba poudariti, da je to v danih razmerah slabih čezmejnih povezav v energetiki zelo težko. Problem je tudi v sami realizaciji projektov, ki so ključni za diverzificirano dobavo oziroma dobavo iz drugih virov. Unija bo tako morala narediti več na terenu in s konkretnimi finančnimi sredstvi spodbujati gradnjo ključne infrastrukture. EU se tega zaveda, saj je v teh dneh poudarila, da mora biti ključni kriterij za izbor projektov, ki bodo prejeli pomoč Bruslja, njihov prispevek k diverzifikaciji virov in transportnih poti, vključno s terminali utekočinjenega plina, primerno povezanimi z notranjim trgom.

Kot konkreten primer, kjer napredek ni najboljši, je pa projekt izrednega pomena tako za celotno EU kot tudi Slovenijo, velja omeniti Nabucco: 3400 kilometrov dolg plinovod naj bi zagotavljal prenos plina iz držav Srednje Azije oziroma kaspijskega bazena čez ozemlje Turčije, Bolgarije, Romunije in Madžarske v Avstrijo. Strateški cilj Nabucca, ki bi obšel Rusijo, je torej zmanjšati energetsko odvisnost Evrope od ruskega plina, ob tem pa tudi diverzificirati transportne poti v Evropo.

V projektu Nabucco sodelujejo avstrijski OMV, madžarski MOL, romunski Transgaz, bolgarski Bulgargaz, turški Botas in nemški RWE. Projekt je doslej napredoval zelo počasi, saj prihaja do številnih zapletov že pri potrebnih meddržavnih sporazumih in dovoljenjih. Evropski komisar za energetiko Andris Piebalgs pričakuje, da bo plinovod Nabucco sposoben delovati šele čez pet ali šest let. Do večjega napredka naj bi sicer prišlo še v tem letu, saj naj bi Bruselj v prihodnjih mesecih obelodanil morebitne ovire v pogovorih, k dogovoru in h konkretnemu časovnemu načrtu pa povabil ključne partnerje.

Medtem ko nafta predstavlja likviden mednarodni trg, pa je dobava plina odvisna predvsem od obstoječih plinovodov. EU za svoje potrebe trenutno uvozi 61 odstotkov plina. Kar 42 odstotkov uvoženega plina pride iz Rusije, nadaljnjih 24 odstotkov uvozi iz Norveške, 18 odstotkov iz Alžirije ter 16 odstotkov iz drugih držav, predvsem v obliki utekočinjenega zemeljskega plina. V prihodnje naj bi Evropa uvažala še več plina, saj bo domača proizvodnja upadala, kar pomeni še večjo odvisnost od tujih dobaviteljev.

Bruselj je, kot omenjeno, že predlagal nekaj prioritet na področju infrastrukture, za Slovenijo pa bi lahko izpostavili pomen južnega plinskega koridorja z Nabuccom ter utekočinjenega plina v povezavi z morebitnimi plinskimi terminali. Z Nabuccom bi Slovenija prišla do plina iz kaspijskega bazena, s čimer bi se zmanjšala njena odvisnost od ruskega plina. Do plina iz omenjenih virov bi lahko prišla prek Avstrije, do koder naj bi Nabucco tudi segel, iz Avstrije pa je v preteklih dneh Slovenija tudi črpala plinske rezerve.

Kupci lahko tožijo dobavitelje plina

Za Slovence je zanimiv še tako imenovani Južni tok, italijansko-ruski projekt, za katerim stoji Rusija, ni pa med prioritetami Bruslja. Ruski Gazprom in italijanski ENI naj bi zgradila plinovod, ki bi potekal prek Črnega morja v Bolgarijo in se nato razdelil v dva kraka: prvega severozahodno do Avstrije in drugega južno do Grčije in nato zahodno do juga Italije. Plinovod bi pomembno okrepil položaj Rusije kot vodilne dobaviteljice plina Evropi, poleg tega bi se Rusija pri prenosu izognila Ukrajini.

Omenjeni plinovod bi lahko potekal skozi Slovenijo, kar pomeni, da bi država do plina prišla neposredno, bi bil pa to, kot rečeno, še vedno ruski plin. V primeru Nabucca pa bi Slovenija prišla do plina iz drugih virov, vendar posredno prek Avstrije.

Bruselj ob tem poudarja, da se plinovoda Nabucco in Južni tok dopolnjujeta, sam pa izrazito podpira Nabucco, saj bi ta pomenil dobavo plina od netradicionalnih dobaviteljev po drugi transportni poti, kar bi posledično povečalo diverzifikacijo dobaviteljev in varnost oskrbe. Slovenija se bo morala že v bližji prihodnosti odločiti o zanjo najboljši možnosti.

Poleg navedenih možnosti - več virov, različnih transportnih poti, večje solidarnosti in boljše medsebojne povezanosti omrežij znotraj Unije - pa se nedvomno odpira tudi vprašanje jedrske energije. Slovaška, ki jo je kriza s plinom hudo prizadela, med rešitvami vidi namreč ponovni zagon jedrske elektrarne v Jaslovskih Bohunicah. Elektrarno je morala zaradi vstopa v EU zapreti, med glasnejšimi nasprotniki ne le ponovne oživitve omenjene elektrarne, ampak jedrske energije nasploh, pa je njena soseda Avstrija. Države EU imajo namreč tudi do tega vprašanja različna stališča in poglede.

Tokratna plinska kriza je nedvomno spodbudila Evropo k razmisleku in hitrejšemu ukrepanju, da bo v prihodnje lažje reševala težave z dobavo energentov. Vprašanje pa je, komu je rusko-ukrajinski spor dejansko koristil. Rusija je že priznala, da je utrpela milijonsko škodo, sprti državi pa sta na kocko postavili tudi svoj ugled. EU potrebuje zanesljive partnerje in zanesljive dobavne poti, spor med Rusijo in Ukrajino pa bo njena prizadevanja v smeri diverzifikacije virov in transportnih poti nedvomno samo še pospešil.

Seveda pa lahko EU ukrepa že v tem trenutku, saj so tudi na kratki rok možni nekateri ukrepi. Na Nizozemskem, Poljskem, v Veliki Britaniji, Romuniji pa tudi na Norveškem je mogoče povečati proizvodnjo plina. Nizozemska lahko poveča svoje zmogljivosti v dveh tednih za desetino. Poleg tega bi bilo mogoče povečati tudi črpanje iz obstoječih skladišč. Obstaja tudi skupno skladiščenje, pri čemer v Bruslju izpostavljajo prav primer Slovenije in Avstrije.

Nadalje je mogoče v kratkem času preiti na druga goriva, predvsem olje in premog, kar je večina prizadetih držav tudi storila. Grčija je denimo elektrarno, ki deluje na plin, preusmerila na olje, poleg tega se država zanaša tudi na terminal utekočinjenega zemeljskega plina. Tovrstni terminali imajo sicer le omejene možnosti, saj ni nujno, da so povezani z najbolj prizadetimi trgi.

Kot rečeno, tudi na kratki rok je mogoče povečati uvoz iz drugih virov in dobiti energijo po alternativnih poteh, saj se je industrija odzvala s pogodbami, ki določajo nakupe za krajše obdobje. To pa je lahko rešitev tudi na daljši rok. Nenazadnje se lahko omeji tudi poraba energije v podjetjih, kot sta to naredili Slovaška in Bolgarija. Začasno se je za tak ukrep za večje porabnike odločila tudi Madžarska.

Velja dodati še, da bi kupci plina dobavitelje lahko tožili, saj ti niso izpolnili določil pogodb o dobavi plina. Ker je prizadetih več, bi morda lahko nastopili tudi v skupni tožbi. Možno pa je tudi hitrejše ukrepanje Bruslja, saj so na voljo sredstva iz neporabljenega dela proračuna Unije za letošnje in prihodnje leto - tudi do pet milijard evrov, ki bi jih lahko namenili za gradnjo prednostnih projektov in izboljšanje čezmejnih energetskih povezav v okviru vseevropskih energetskih omrežij.