"Ukrajina je popolnoma ustavila dobavo plina na Balkan. Pošiljanje ruskih zalog plina v Bolgarijo, Romunijo, Grčijo, Makedonijo in Turčijo se je popolnoma ustavilo."

Televizijski posnetek pogovora med ruskim premierjem Vladimirjem Putinom in prvim možem Gazproma Aleksejem Millerjem pove vse o razmerju med absolutnim vladarjem največje države na svetu in vodjo njenega energetskega mastodonta - tudi brez tona.

Miller, predsednik upravnega odbora največje ruske energetske korporacije, ki obvladuje 16 odstotkov svetovnih zalog plina, z rokama, sklenjenima na mizi, v pogovoru bolj ali manj le pritrjuje ocenam premierja, ki med poslušanjem odgovorov večino časa vsaj na videz nezainteresirano gleda vstran. Ko beseda spet nanese na Ukrajino, Putin orlovski pogled vendarle usmeri v Millerja. Vprašanje o dobavi plina na zahod pospremi z agresivno kretnjo desne, "železne" roke. "Gospod Miller, Ukrajina krade plin evropskim potrošnikom in ne Rusiji. Oni so ga namreč kupili in zanj plačali." Sogovornik zgolj prikima: "Imate absolutno prav, gospod predsednik vlade."

Prijatelja iz Sankt Peterburga

Čeprav vodilni možje Gazproma trditev, da so le podaljšana roka Kremlja, vsaj javno označujejo za "umazano propagando", je dejstvo, da vse niti v družbi vleče vrh ruske politike. Za to ima veliko zaslug prav 46-letni Aleksej Borisovič Miller, ki ga je Putin na čelo družbe, tedaj še v 38-odstotni lasti države, postavil maja 2001. Prav zamenjava na čelu Gazproma simbolizira novo obdobje v ruski politiki in družbi. Če je bil Millerjev predhodnik Rem Vjahirev velik Putinov kritik in - po oceni revije Forbes iz leta 2001 - tudi okoli poldrugo milijardo ameriških dolarjev "težek" oligarh, ki naj bi imel prek "parkirišč" v lasti velik delež Gazproma, je bil novi prvi mož korporacije ob prihodu na položaj bolj ali manj popolna neznanka.

Iz njegovega življenjepisa je razvidno, da gre za enega najzvestejših Putinovih kadrov. Oba prihajata iz Sankt Peterburga, ki je v Putinovem obdobju postal neformalna prestolnica Rusije. Med letoma 1991 in 1996, ko je obogatela generacija Jelcinovih oligarhov, sta bila sodelavca v mestni upravi - Miller, sicer magister ekonomije, je sedel v odboru za zunanje zadeve, ki ga je vodil deset let starejši Putin. Leta 1996, ko je Boris Jelcin na predsedniških volitvah domala čudežno premagal Genadija Zjuganova, je Miller postal direktor sektorja za razvoj in vlaganja v sanktpeterburškem pristanišču.

Putinovo imenovanje na položaj ruskega premierja avgusta 1999 je Miller dočakal še v Sankt Peterburgu na položaju generalnega direktorja Baltskih plinovodnih sistemov. Leto dni kasneje, ko je bil Putin že na čelu Kremlja, se je preselil v Moskvo in postal namestnik ruskega ministra za energijo. Putinu in Millerju je tako ali drugače skupna tudi Nemčija - medtem ko je Putin tam preživel zadnji del dolgoletne kariere v nekdanji ruski tajni službi KGB in v devetdesetih letih sedel v svetovalnem odboru ene od nemških nepremičninskih družb, ki je poslovala v Sankt Peterburgu, je Miller tudi po rodu povolški Nemec.

"Putin Millerja zelo ceni, saj je eden njegovih redkih prijateljev še iz devetdesetih let. Za razliko od Dmitrija Medvedjeva, ki se je na položaj ruskega predsednika predlani zavihtel z mesta predsednika odbora direktorjev Gazproma, Miller nikoli ni kazal političnih ambicij. V vsakem trenutku ve, kaj je njegova naloga. Za razliko od mnogih drugih se zaveda, da nikoli ne bo večji od sistema, ki ga vodi. Pravijo mu tudi Putinova senca," nam je v minulih dneh zaupal eden od ruskih virov. Če Viktor Zubkov, naslednik Medvedjeva v Gazpromu, kot eden od nekdanjih kandidatov za predsednika Rusije z najmanj enim očesom še vedno pogleduje proti Kremlju, je Miller, po zatrjevanju našega sogovornika, "popolni profesionalec" in izvrševalec nalog.

Nad konkurente in medije

V osmih letih vodenja Gazproma je Miller popolnoma upravičil Putinovo zaupanje. Gazprom, ki je bil še v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja v davčni "vojni" s Kremljem, je kmalu postal Putinovo orožje za obračun z neposlušnimi oligarhi in mediji. Kmalu po Millerjevem prihodu je Gazprom z nakupom večjega paketa delnic in s "pomočjo" ruskih pravosodnih organov prevzel nadzor nad televizijo NTV, ki jo je obvladoval medijski baron Vladimir Gusinski.

Slabo se je začelo pisati tudi Gazpromovim ruskim konkurentom: eden največjih svetovnih naftno-plinskih velikanov Jukos je po aretaciji lastnika Mihaila Hodorkovskega leta 2006 šel v stečaj, nekoč najbogatejši ruski oligarh Roman Abramovič pa je svoj Sibneft leto dni prej raje prodal Gazpromu. Ta je vmes postal tudi lastnik nekaterih ponovno nacionaliziranih nahajališč plina v Rusiji. "Ruske oblasti so Gazprom namerno spremenile v instrument politike," je pred dnevi zatrdil nekdanji namestnik ministra za energijo in oster kritik Kremlja Vladimir Milov.

Po sprostitvi trgovanja z delnicami Gazproma se je njegova tržna vrednost dvignila v nebo: junija lani, tik pred izbruhom svetovne finančne krize, je bil Gazprom na borzi vreden 342 milijard ameriških dolarjev, kar ga je uvrščalo na tretje mesto na svetu, za ameriškim ExxonMobilom in kitajsko PetroChino. Tržna kapitalizacija Gazproma je pred finančno krizo, ki je njegovim delničarjem "odpihnila" dve tretjini vrednosti naložbe, za več kot sedemkrat presegala lanski nominalni BDP Slovenije.

Tudi zato ni nenavadno, da je korporacija postala tudi učinkovito orodje Kremlja za pritiske na sosednje države, predvsem Ukrajino in Belorusijo. Gazprom obvladuje nahajališča plina v Boliviji, Venezueli in Vietnamu, gradi plinovode v Nigeriji, dolgoročne pogodbe o dobavi pa ima sklenjene tudi s Kazahstanom in Turkmenijo. Družba ima glavno besedo v novoustanovljenem Forumu držav izvoznic plina, ki naj bi se po mnenju nekaterih kmalu razvil v nekakšno plinsko različico Opeca. "V prihodnjih letih Gazprom ne bo le velika svetovna družba, ampak tudi najvplivnejša v energetskem poslu," je Miller junija lani dejal v enem izmed redkih intervjujev. Pri tem je napovedal tudi gradnjo terminala za utekočinjeni naravni plin (LNG) na severnoameriški celini.

Gazprom, Schröder, Prodi

Zdi se, da tudi v Gazpromovi širitvi v Evropo ni nič prepuščeno naključju. Medtem ko v nadzornem svetu podjetja, ki naj bi gradilo baltski plinovod med Rusijo in Nemčijo, sedi nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, je pred meseci ponudbo za vodenje krovne družbe v projektu Južni tok zavrnil nekdanji italijanski premier Romano Prodi. Skoraj vse podpisnice meddržavnih sporazumov z Rusijo o Južnem toku so življenjsko odvisne od ruskega plina. Gazprom bo kmalu obvladoval tudi desetino britanskega trga, Miller pa je prejemnik državnih odlikovanj Madžarske, Armenije in Kazahstana.

Prav plinovod, ki naj bi plin iz nahajališč v Sibiriji po ceveh pod Črnim morjem dobavljal do Bolgarije, Srbije, Madžarske, Grčije, Italije in na tej poti morebiti tudi do Slovenije in Avstrije, je razlog, da je Miller v zadnjih treh letih kar nekajkrat obiskal Slovenijo. Prvič poleti 2006, ko je tedanjemu ministru za gospodarstvo Andreju Vizjaku po podpisu pogodbe z italijanskim Enijem predstavil projekt plinovoda. "Vidi se, da je človek na mestu, ki ne mara praznega besedičenja, ampak na uglajen način takoj pove, kaj želi," se srečanj z njim danes spominja Vizjak.

Zadnji obisk pri nekdanjem premierju Janezu Janši aprila 2008 je pomenil uvod v intenzivna pogajanja med Rusijo in Slovenijo, ki jih je prekinila zamenjava oblasti po jesenskih volitvah. Včeraj je Miller prvič stisnil roko Janševemu nasledniku Borutu Pahorju, ki je pred težkim geostrateškim razmislekom. Javna skrivnost je, da Južnemu toku bolj ali manj odkrito nasprotujejo EU in ZDA. Čeprav bi Gazpromovo solastništvo plinovoda na ozemlju Slovenije našo državo pahnilo v interesno sfere Rusije, pa ta na drugi strani evropskim državam, ki pospešeno gradijo elektrarne na plin, ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih Bruselj sploh še ni postavil.

Kljub vsemu čaka Millerja največji izziv doma. Poleg zastojev pri razvoju plinskih polj v Sibiriji in na Arktiki ter razmeroma zastarele ruske plinovodne infrastrukture je prvi mož Gaproma posredno "kriv" tudi za hude posledice, ki jih Rusija občuti ob trenutni finančni krizi. Prav slednja je namreč razkrila, da Rusija visokih zaslužkov iz prodaje nafte in plina ni izkoristila za modernizacijo tehnološko zastarelega gospodarstva.