Turbofolk v Sloveniji že nekaj časa ni rezerviran zgolj za srbske in bosanske poroke, ne skriva se več v od žara zadimljenih beznicah, kamor zaidejo le z briljantino premazani Fužinci. Turbofolka se je nalezla tudi trendseterska nečefurska mladina, nalezli so se ga otroci kapitalizma in demokracije, otroci samostojne Slovenije, preventivno cepljeni proti balkanstvu in jugonostalgiji. Pri tem me najbolj šokira spoznanje, da so med temi najstniki tudi mnogi otroci nekdanjih pankerjev. "Poslušam bosansko narodno," mi je razložila hči pankovskega udarnika, ki se ji seveda ni ljubilo poslušati razlage, da TV Pink glasba ni ne bosanska ne narodna. Pri poslušanju te glasbe pač ne gre za definicije, balkanofilizem ali kakšen new age čefurizem. Ne, sam sem privrženec povsem preproste in logične razlage fenomena, ki je v pankerske domove po letih pokončnega upora naposled le pripeljal Jeleno Karleušo.

Ljudje, ki jih danes poznamo kot stare pankerje, so bili v kultnih osemdesetih napredni najstniki, uporniki z večdesetletnim razlogom in bodoči osamosvojitelji zadrte družbe, ki so hodili na rockovske koncerte, se predajali halucinogenim kapitalističnim drogam in nasploh z družbeno neodgovornim obnašanjem rušili temelje neke propadajoče družbe. V devetdesetih so se naposled streznili in se iz jeznih adolescentov prelevili v profesorje, režiserje, ministre, sociologe in druge meščanske poštirkance ter za nazaj strokovno analizirali svojo vlogo pri padcu komunizma, rušenju berlinskega zidu in demokratizaciji nedemokratične domovine. Izkazalo se je, da je imelo njihovo deviantno mladostniško vedenje izreden družbeni pomen, saj so njihovi šolski plesi sovpadali s koncem nekega zgodovinskega obdobja. Koncerti Pankrtov, Otrok socializma ali Buldožerjev so bili prave male revolucije in vsak obisk koncerta je bil zatorej politično dejanje. Najsi so se pankerji tega v svoji pijanosti in zadetosti takrat zavedali ali ne, so pač, tako kot Mladina, Radio Študent, Janez Janša kvartet, novorevijaši ali NSK, tudi oni odigrali svojo zgodovinsko-politično vlogo.

Danes pa ima ta hiperpolitična generacija povsem apolitične otroke, ki svoje pankerske starše spravljajo v obup s poslušanjem najbolj nagravžnega tuctucfolka, včasih začinjenega še z neprebavljivim čefurskim dreskodom, ki športnoelegantne šuške kappa rad popestri s krznenimi dodatki in ponesrečenim posnemanjem izgovarjave čefurskega l.

Predstavljajte si, kako staremu pankerju, ki originalni izvod vinilke Lublanskih psov kot kakšno odlikovanje za zasluge za narod hrani na polici dnevne sobe, na vrata trkajo besni sosedje in se pritožujejo, ker iz njegovega stanovanja čez dan odmeva Seka Aleksić. Predstavljajte si njegov zgrožen, ponižan, razžaljen in osupel izraz na obrazu in ugotovili boste, da je prav takšen izraz na obrazu očeta za povprečno uporniškega najstnika naravnost orgazmičen. In lahko nekdanji pankerji nejeverno zrejo v svoje otroke, ko jim ti pravijo o Dvanajstki, o koncertu Mileta Kitića in o trubačih, lahko zrejo v svoje hčerke, ko jim te pripovedujejo o svojem fantu, vulkanizerju Dževadu iz Jarš, lahko zavijajo z očmi vsakič, ko nedeljsko kosilo prekine kraljica mobilnih melodij Ceca, in lahko še tako pljuvajo resnici v oči, a nekoč si bodo morali priznati, da jim turbofolk otrok niso podtaknili ne Goran Bregović, ne Lepi Dasa, ne Zoran Janković.

Ne, pankerji so turbofolk otroke vzgojili sami, ko so se odločili biti kul starši, ki bodo doma v liberalnem duhu zvijali džojnte, sproščeno govorili o seksu, poslušali Sex Pistols in bili popolnoma drugačni od lastnih staršev, ki so ob goveji župi in Avsenikih kramljali o tetah v Polhovem Gradcu in stricih v Škofji Loki. S tem pankerskim starševstvom ni seveda nič narobe, a če so njihove mame že ob Anji Rupel in Videosexu zmajevale z glavo in zaradi sosedov tišale tranzistorje, ni otrokom pankerjev v želji, da bi starše z najstniškim imidžem vsaj malce šokirali in na tak način osmislili svoj obstoj, preostalo nič drugega kot Dara Bubamara in Mitar Mirić. Če bi namreč ti otroci doma poslušali le hardcore punk, bi bili njihovi starši na njih bržkone ponosni in včasih bi jim celo sunili kakšen CD ter ga preposlušali v avtu na poti v službo, a o tem noben razredni frajer ne bi mogel razlagati hihitajočim se sošolkam med urami matematike. Po drugi strani pa se zdi za popestritev na smrt dolgočasne debate o vektorjih naravnost primerna zgodbica, ki se začne z vprašanjem: "Ej, stara, a veš, kako je fotr pogledu, k sm reku, da grem na koncert Miloša Bojanića?"

Težava je to, da bodo obupani starši, če se odločijo za boj zoper odvisnost otrok od turbofolka, le povečali njihovo navezanost nanj. Bolj ko jim bodo razlagali o zločinskosti tega glasbenega žanra, ki se je razmahnil v Miloševićevem času v propagandne namene zaslepljevanja duhovno obubožanega ljudstva ter iz balkanskih vojn prišel kot edini vojni dobičkar, ki ga Carla Del Ponte ni želela slišati v Haagu, bolj ko jim bodo predinovsko dopovedovali o cenenosti te glasbe, o fušarskih pevkah, zlajnanih aranžmajih in butalskih besedilih, bolj bodo oni višali glasnost na mp3-predvajalnikih in bolj bodo med družinskimi ceremonijami v naglaševanju besed posnemali hišnika Meha.

Zato, dragi pankerji, predlagam povsem drugačen pristop k izgonu pinkovskega hudiča. Na obisk povabite prijatelje, ki naj bodo za to priložnost čim bolj nepankersko oblečeni. Natočite si domače rakije in spustite Šabana Šaulića ali Nedo Ukraden. Sprostite se, veliko pijte in dovolite, da vas ponesejo pesmi. Nato se v nekem pijanem trenutku objemite in skupinsko začnite prepevati skupaj s Šabanom. Predlagam legendarno "Dođi da ostarimo zajedno". Tako prepevajte vsaj dve uri in vmes trikrat zapojte Nedino "Zora je svanula". Potem vstanite, se razporedite po dnevni sobi in zaplešite še kolo. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da otrok, ki je samo enkrat deležen takšnega družinskega dogodka, v prisotnosti svojih staršev še dolgo ne bo hotel pomisliti na turbofolk. In tudi na bosansko narodno ne.