Dobesedno sneli smo ga z gradbišča v Pestikah, kjer so "njegovi fantje" zidali prizidek za malo Anemari in njenega bratca Alexa. "Ne spravljajte me v nove akcije. Za letos smo končali, ne moremo več, smo se že čisto izčrpali," se je izgovarjal. Medtem ko je govoril in krilil z rokami, je bil z eno nogo že na poti. Ko smo prišli na Goričak, v tisto revno hiško z eno samo sobico in praznim "kinderbedom", brez vode, stranišča, kopalnice, k otrokom, ki so dotlej živeli skupaj z mišmi in podganami, ga je stisnilo, kot še nikoli. Živčno je hodil ven in noter, s pogledom meril stene in strope, brskal po papirjih. Preprosto ni mogel reči ne. Naslednji dan je priznal, da vso noč ni zatisnil očesa. "Imelo me je, da bi šel najstarejšo punčko Marino čakat pred šolo in bi jo lepo odpeljal k nam domov. Otrok vendar ne more živeti v takem!" Četudi je videl že veliko revščine, česa podobnega še ni doživel. "Bil sem zgrožen, še danes ne morem doumeti, kako lahko otroci živijo v takem. Saj moraš imeti kamen namesto srca, da jim odrečeš pomoč."

Človek s srcem

Branko Goričan, placarski "malar", je na zunaj hladen in robat kot železo, navznoter pa mehak in topel kot materin kruh. Kdo je v resnici mož, ki je skupaj s svojimi "fanti", člani obrtno-podjetniške zbornice Ptuj, mnogimi sponzorji in tudi dobrimi ljudmi okoli Iskrice v zadnjih letih številnim revnim družinam s ptujskega konca pomagal do človeka dostojne strehe nad glavo ter skupaj s kolegi zastonj prepleskal stene znotraj desetih bolnišnic po vsej Sloveniji? Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je pod trdo skorjo človek s srcem, ki rad pomaga, a zna tudi udariti po mizi, če je treba. Nikoli ne odreče pomoči, posebno ne starostnikom v stiski in revnim družinam z otroki.

Kjer je volja…

Kakšen organizator je, kaj zmore in kako mu uspe v kratkem času zbrati toliko obrtnikov in sponzorjev ter speljati še tako zamotano solidarnostno akcijo? Odgovor na to poznajo ptujske socialne delavke in njihov direktor mag. Miran Kerin ter Iskrica, ki z njim sodeluje že lep čas. Pa družine, ki so jim "Goričanovi mojstri" pomagali do dostojne strehe nad glavo. Denimo Hohnječevih pet iz Korenjaka nad Zavrčem. Ti so se pred letom dni preselili v čisto novo hišo, o čemer smo pred časom obširno pisali. Pa vdova Sonja Plajnšek s svojima hčerkama iz Gorce pri Podlehniku, ki še vedno ne more prav doumeti, da so neprijazno temno klet tako hitro zamenjale za svetle, tople sobe v prvem nadstropju. Sonja iskreno pove: "Na začetku je bilo tako hudo, prihodnost pa brezizhodna. Čez noč sem ostala brez moža, z dvema hčerkama v nedograjeni hiši." Potem so prišle socialne delavke, za njimi Goričan, pripeljal je različne obrtnike in akcija je stekla. "Dobro so delali, včasih jih sploh nisem mogla dohajati, tako hitri so bili. Vse je organiziral Branko, koliko letanja je bilo. Kje bi sama vse to znala in zmogla, ne morem povedati, kako sem jim hvaležna." Pri celotni solidarnostni akciji je sodelovalo sedeminsedemdeset darovalcev, tudi Iskrica, vrednost del pa celih sedemdeset tisoč evrov, največji zalogaj doslej. Branko pravi, da bodo takoj po novem letu dokončali še mansardo. "Z obrtniki je že rešeno, ni veliko dela, najprej pride parketar."

Senca zavisti

Deklici, devetošolka Mateja in sedmošolka Marjanca, sta presrečni, da imata vsaka svojo sobo. Sponzorji so prispevali vse najnujnejše, od ogrevanja in pohištva do zadnje zavese na oknu, deklici sta dobili računalnik, tik pred odprtjem jim je nekdo podaril še nov televizor. Mama je najbolj ponosna na novo kuhinjo z gospodinjskimi aparati, ki si jih je sama kupila, manjka samo še to: "Da bi bil mož Marjan živ in bi bili spet skupaj!" A tega jim tudi še tako sposobni Goričan ne more povrniti.

Plajnškove tri so vesele, da se je tako izteklo, a pomoč, ki so jim jo izkazali številni dobri ljudje iz vse Slovenije, zakriva temna senca. Ime ji je zavist. Z njo so nekaterih domačini pospremili celotno akcijo, razplamteva pa se z novo ograjo in vsakim posajenim grmičkom. Vdova Sonja, včasih pa tudi dekleti, jo doživljajo kot pravo nočno moro. Podobno se dogaja z Goričanom. Ne more verjeti, da ravno tisti, ki nič ne pomagajo, najbolj brusijo jezike in ljudi, ki dobijo, ali onih, ki iz srca dajejo, ne pustijo pri miru. "Ne mislite, da jih tudi sam ne dobivam po glavi. Včasih slišim, tako med zobmi, češ, kaj se oni Goričan ven meče! Moram priznati, da me prizadene. Nikomur nočem nič slabega, trudim se, kolikor morem, na koncu pa zgolj fovšija. Če ne bi tako cvetela, bi marsikateri moj kolega tudi pomagal, tako se pa eni raje umaknejo." Včasih ga ima, da bi vse skupaj pustil ali vsaj pomagal brez medijske pozornosti. A se zaveda, da potem ne bi dobil ne sponzorjev ne pomoči dobrih ljudi, "solidarnostno štacuno" bi lahko kar zaprli. Pohvali našo Iskrico: "Z njo nismo le nagovarjali bralcev in dobili prepotrebnega denarja, z vašim pisanjem smo prišli do nekaterih pomembnih sponzorjev, denimo do Xelle s porobetonom, Lafargea s cementom in številnih drugih."

Država pa nič!

Goričan je ostal kljub uspešni poslovni karieri skromen mož in velik garač. Izhaja iz družine s petimi otroki, nikoli niso živeli v izobilju. Že v času šolanja je na Placarju, nedaleč od Ptuja, kupil parcelo. Ko je bil še vajenec, je na njej že stala klet, potem sta z bodočo ženo samo še nadaljevala. Ima sina ekonomista, ki žal ne dobi službe. To mu gre tudi malo na roke, saj pravi: "Zelo si želim, da bi fant nadaljeval moje delo. Zadnje čase mi pridno pomaga, morda se bo pa odločil in ostal, tako da bo šlo Goričanovo slikopleskarstvo morebiti naprej." Vajencev ne dobi, mladi se ne odločajo za tak ali podoben poklic. "Vsi bi bili družboslovci, služb ne dobijo, mi pa delavce uvažamo iz Bosne."

Več v tiskani izdaji!