Gibanje, za katerega je v arhitekturi značilno barvno okraševanje fasad, uporaba elegantnih linij v pohištvu in barvito slikarsko okraševanje notranjščine vil ter meščanskih hiš. Novost in svežina secesije je predvsem v uporabi svobodnih form, ki so se razživele s pestrimi rastlinskimi in geometričnimi ornamenti. Največ primerov bogate dekoracijske arhitekture boste našli, če se boste sprehodili po Miklošičevi ali Prešernovi ulici, medtem, ko so druge secesijske stavbe, nenazadnje tudi sam Zmajski most, razpršene na različnih lokacijah (arhitekti: Fabiani, Vurnik, Koch, Vancaš...).
Dva ideala secesijskega obdobja: narava in ženska
Bistven moment, ki je secesijo odcepil od drugih zgodovinskih stilov, je bilo zanimanje za naravo, ki so jo mnogi umetniki poviševali, izredno pogost motiv pa so bile ženske figure, ki dobivajo erotične konotacije. Teoretiki in umetniki so začeli iskati izvore ornamenta v ljudski umetnosti; raziskovali so bogastvo slovenske preteklosti, poskušali so izluščiti, v čem se slovenski narod in kultura razlikujeta od drugih narodov in spraševali so se v čem je naša avtentičnost. Na našem področju se je obdobje časovno pokrivalo z impresionizmom v likovni umetnosti, v literaturi pa z nastopom naših štirih modernistov, ki so kritizirali realistično usmerjene avtorje in meščansko moralo. Ideje za novi stil so prihajale večinoma iz Dunaja, kjer sta v tistem času delovala karizmatična slikar Gustav Klimt in psiholog Sigmundt Freud.
Naši umetniki so pobude iz tujine ponotranjili in jih priredili slovenskim razmeram. Najlepše primere slikarstva najdemo na naslovnicah knjig slovenskih modernistov in v kulturno-znanstvenih revijah kot je bil npr. Dom in svet (slikarji: Gaspari, Birolla, Vavpotič, Smrekar). Prva svetovna vojna je nasilno prekinila s secesijskim razmahom in odprla pot ekspresionizmu ter avantgardnim strujam, ki so popolnoma spremenile odnos do umetnosti in človeka vedno bolj dojemale kot eksistencialistični problem, kateremu lepota je postajala neznanka.
