Sanader bi najprej moral jedrnato poudariti, da Hrvaška mora nadaljevati evropsko pot ne glede na vse sedanje in bodoče težave, ker so reforme v evropskem duhu v nacionalnem interesu. Potem naj bi pojasnil, zakaj Hrvaška ne more sprejeti slovenskega ultimata, s katerim želi sosednja država hrvaška pristopna pogajanja izkoristiti za uresničitev prednosti v prihodnji mednarodni arbitraži o meji in drugih spornih vprašanjih, nadaljuje Novi list.
"V tretjem sklepnem stavku naj bi Sanader dopustil možnost, da Hrvaška, ki se zaveda vseh nevarnosti omenjenega dejanja, enostransko prekine pogajanja v vsakem tistem poglavju, v katerem tudi sama EU ali bolj natančno povedano njene članice ne bi pokazale, da se držijo lastnih določil, vrednot in duha demokratičnega urejanja problemov," meni komentator.
"Na ta način bi pomirili domačo javnost, ki ji bo jasno, da ni alternative reformam in evropski poti, sicer pa da takšno stališče ne pomeni strinjanja z rešitvami, ki predstavljajo izključno uporabo evropske moči zaradi pridobitve posameznih nacionalnih (slovenskih) dobičkov," izpostavlja Novi list.
Dodaja, da bi se na ta način žogica prestavila na stran Evropske unije, ki ji nikakor ne more biti vseeno, kaj se dogaja na njenem dvorišču. Saj je tudi sama EU zaradi nejasne usode Lizbonske pogodbe v veliki krizi, ocenjuje časnik.
Poudarja, da po slovenskem zavračanju francoskega kompromisa poleg povabila na nadaljevanje dialoga ni ustreznega odgovora niti nove pobude, ki bi rešile sedanji pat položaj.
"Morda bo torej omenjeni šok s hrvaške strani določena zvrst Sanaderjeve izhodne strategije, ki bo nedvomno povedala, za kaj gre, zbudil zaspane evropske duhove in jih spodbudil, da uredijo zadeve v lastni hiši," še piše časnik. Sicer pa bi za kaj takega Sanader in hrvaška vlada morala biti verodostojna predvsem do svojih državljanov. "Ali kaj takega sploh lahko pričakujemo?" sklene komentator.
