"Nakup oklepnih vozil 8X8 je bil najbolj pregleden postopek nakupa orožja do sedaj," je prepričan Erjavec, ki navaja: "Izvedli smo mednarodno naročilo in k sodelovanju povabili vse pomembne ponudnike tovrstnih oklepnikov. Vsi so imeli možnost sodelovati na razpisu zaupne narave. O postopku je bila obveščena tudi evropska obrambna agencija."
Nakup je bil po njegovem prepričanju tudi najbolj racionalen. Kot navaja, je bilo temeljno vodilo pri oblikovanju notranje strukture bataljonov zagotoviti najvišjo možno varnost vojakov, ustrezno platformo vozil in zadostno bojno moč. "Moja dodatna zahteva pa je bila dosledno spoštovanje zakonodaje in procedure ter upoštevanje predvidenih proračunskih finančnih okvirjev," je zapisal Erjavec.
Erjavec ni popuščal pritiskom
Nekdanji obrambni minister zatrjuje, da ni popuščal "številnim pritiskom posameznikov in skupin". V zvezi s pogodbo se je po njegovo v minulih letih zvrstilo veliko absurdnih trditev, neargumentiranih obtožb, podtikanj in raznoraznih zgodb. Ne čudi ga, da tisti, "ki so še včeraj pisali o zapravljanju davkoplačevalskega denarja za nepotrebno vojaško opremo, danes pišejo, da je Republika Slovenija s pogodbo 8X8 kupila premalo orožja".
V okviru zavezništva ni zavezujočih standardov za ognjeno moč motoriziranega bataljona, je zapisal. Vsaka država članica ima po trditvah Erjavca suvereno pravico, da sama, glede na svoje potrebe in zmožnosti, oblikuje bojno konfiguracijo svojih enot. "Po znanih Natovih varnostnih ocenah Sloveniji v prihodnjem desetletju ne grozi nobena neposredna zunanja varnostna grožnja. Mednarodne obveznosti Slovenske vojske pa so zaenkrat vezane na sodelovanje v operacijah v podporo in obrambo miru," je zapisal.
Erjavec tudi trdi, da ne on ne ministrstvo za obrambo nista nikoli in v ničemer zavajala Nata ali domače javnosti. Prepričan je, da je bila Slovenija v njegovem mandatu trden in kredibilen partner zavezništva, saj so v največji možni meri izpolnjevali vse dane zaveze. "To velja tudi za začetek oblikovanja bojnih skupin," je prepričan.
Brez napada brez ognja
Nekdanji minister si ne predstavlja, da bi Slovenija po letu 2012 v operacijah kriznega odzivanja sodelovala tudi v napadalnih bojnih operacijah, zato je prepričan, da Slovenija ne potrebuje srednje bataljonske skupine z dodatno ognjeno močjo. "Takšno bojno moč naj bi potrebovali zato, da bi bila slovenska srednja bojna skupina sposobna uresničevati celoten spekter operacij zavezništva, torej izvajati tudi ofenzivne vojne naloge in ne zgolj obrambnih. Prepričan sem, da javnost tega ne bi sprejela," je zapisal.
Namenskost 25 neoboroženih oklepnikov bo po njegovih napovedih opredeljena v novem srednjeročnem programu opremljanja in razvoja Slovenske vojske za obdobje 2009-2014. Število posameznih oborožitvenih postaj pa je po Erjavčevo zadostno in primerno za potrebe Slovenske vojske. "Tak bataljon bo sposoben zagotavljati nacionalno varnost doma in tudi sodelovati v mednarodnih operacijah v podporo miru. S tem bo Slovenija izpolnila svoje razvojne načrte in zaveze do Nata," je prepričan.
Notranja struktura srednje bojne skupine je poleg tega povsem identična strokovnemu predlogu za naročilo, ki ga je pripravil generalštab Slovenske vojske, še zatrjuje Erjavec. Da je izbrana bojna moč in dodatna varnostna protiminska ojačitev vozil prava odločitev za Slovensko vojsko, so po njegovih navedbah ocenili vojaški strokovnjaki, ki jim je zaupal.
Cilj slovenskega sodelovanja v operacijah za mir je poleg dobro opravljene naloge po mnenju Erjavca tudi to, da se vojaki živi vrnejo domov. "In prav dejstvo, da je sicer številčno sodelovanje pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske v operacijah v podporo miru minilo brez smrtnih žrtev, štejem za največji uspeh mojega mandata," je še zapisal Erjavec.
