Tudi Širca, čeprav poudarja, da se z mestno oblastjo še ni sestala in uskladila, nima enakih pogledov na nekatere stvari kot župan, še zlasti ne pri obnovi Plečnikovega stadiona. Po njenem mnenju tega ne gre spreminjati v megalomanski športni objekt, kot si je vsaj na začetku zamislil poslovnež Joc Pečečnik, njegov idejni projekt pa je odobril tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). "Moderni športni kompleks ne more biti več Plečnikov stadion. Tak kompleks je lahko kjer koli drugje, Plečnik pa kjer koli drugje ne more biti," opozarja Širca.

O Plečnikovem stadionu ima nova ministrica, od katere bo v veliki meri odvisen način obnove, torej podobno mnenje kot vodja direktorata za kulturno dediščino Damjan Prelovšek. Še v času Simonitijevega vodenja je ministrstvo namreč razveljavilo kulturnovarstveno soglasje ZVKDS z obrazložitvijo: "Plečnikov stadion je nedeljivi del Plečnikove Ljubljane in kot tak sodi med spomenike najvišje kategorije, čeprav formalno tega statusa še nima. Zato večji posegi, ki bi spremenili njegovo spomeniško pričevalnost, niso dovoljeni, gospod Pečečnik pa je nameraval podreti velik del ograje, stadion delno nadzidati do drugega nadstropja, ga poglobiti, ob njem graditi stolpnico in vrsto raznih dvoran, ga delno prekriti, tako da od Plečnikove arhitekture ne bi ostalo praktično nič."

Tu zato partnerje pri obnovi - Pečečnikov GSA ima v podjetju Bežigrajski športni park 59, MOL 28, Olimpijski komite Slovenije pa 13 odstotkov - čaka težko delo ministrstvo za kulturo prepričati, da projekt, za katerega je stekel postopek priprave prostorskega akta, pripravlja pa se tudi arhitekturni natečaj, Plečnikove dediščine ne bo okrnil, ampak nadgradil.

Lažje bo očitno usklajevanje o zaščiti Plečnikove tržnice, ki jo je ministrstvo pod Simonitijem začasno razglasilo kot spomenik državnega pomena, saj se Širca zavzema za zaščito arhitektove dediščine, vendar le te in ne "vsakega centimetra asfalta". To verjetno pomeni, da bodo v prihodnje skoraj zagotovo zaščitene le rečna fasada in arkade, medtem ko bo lahko MOL gradila garaže pod Vodnikovim trgom, prizidek k Mahrovi hiši in Mesarski most.

Tudi o usodi Kolizeja bo stališče mesta in Jožeta Anderliča, investitorja v novi kompleks z operno dvorano, na eni strani in ministrstva za kulturo na drugi, če sklepamo po izjavah Širce, lažje uskladiti. Pa ne zato, ker bi ta zagovarjala rušitev Kolizeja, za katero si Janković in Anderlič vseskozi prizadevata, ampak zato, ker nova ministrica priznava, da je za njegovo obnovo verjetno že prepozno.

"Zato ne bi vztrajala pri nujnosti ohranitve nedolžnosti zdaj že propadajočega kompleksa. Osebno bi bila še najbolj zadovoljna, če bi se našla kompromisna rešitev, kjer bi znotraj novega obstala tudi reminiscenca na tisto, kar je kvalitetnega v starem. Nedolžnost pa je bila pravzaprav zapravljena že takrat, ko ni prišlo do strokovnega, ne le dediščinskega, temveč tudi arhitekturnega, družbenega in prostorskega razmisleka o tem, kaj hočemo, kaj zmoremo in česa si želimo. Tako se je miza pogrnila, še preden je bilo skuhano kosilo," še pravi Širca.