Enotne so si tudi ocene, da bo ta recesija verjetno najdaljša po tisti v času svetovne gospodarske depresije 1929-33, ki je trajala 43 mesecev. Najdaljša recesija po drugi svetovni vojni, tista med letoma 1973 in 1975, je trajala "samo" 16 mesecev. Sedanja recesija bi utegnila trajati najmanj 18 mesecev, najverjetneje pa utegne trajati kar 24 do 30 mesecev. Razlog za enotnost glede dolgotrajnosti krize je predvsem dejstvo, da se je prvič po drugi svetovni vojni zgodilo, da so hkrati v recesiji tako ZDA in Japonska kot tudi območje evra. Letos je v ZDA izgubilo delo že 1,2 milijona ljudi, ocene evropske komisije pa predvidevajo, da bi v EU utegnilo delo izgubiti do 2,9 milijona zaposlenih.

S tem uvodom vas verjetno nisem spravil v dobro voljo. Toda takšna prihodnost je pred nami in treba je čim hitreje poiskati prave odgovore, kako se s tem soočiti. Prva stvar, ki se je moramo zavedati, je, da je slovenska gospodarska konjunktura skorajda v celoti odvisna od evropske konjunkture, ta pa še dodatno od ameriške. Če bodo evropske države in ZDA hitro in učinkovito pomagale svojim gospodarstvom, bo tudi slovensko utrpelo manjše izgube. ZDA so za reševanje gospodarstva, skorajda izključno bank, že namenile 1400 milijard dolarjev, torej 10 odstotkov BDP. Ker so doslej skupaj porabile že tri četrtine teh sredstev, ameriški finančni sistem pa še vedno ne kaže znakov oživljanja, se je odhajajoči finančni minister Paulson odločil en delček tega nameniti neposrednemu spodbujanju domačega povpraševanja. 50 milijard dolarjev naj bi namenili finančnim institucijam, ki izdajajo kreditne kartice, in tistim, ki kreditirajo nakupe avtomobilov in študentske kredite. Za kaj več pa je Paulsonu zmanjkalo domišljije.

Na drugi strani reševalni načrt, ki ga je prejšnji teden pod imenom European Economic Recovery Plan sprejela evropska komisija, kaže nekaj več domišljije in fleksibilnosti. Predvsem pa omogoča formalni okvir, ki dovoljuje članicam, da s proračunskimi stimulacijami spodbujajo podjetniško aktivnost in povpraševanje, če je to dolgoročno v skladu s Paktom o stabilnosti in rasti ter z usmeritvami lizbonske strategije, ki se osredotoča na rast in delovna mesta. Evropski reševalni paket naj bi temeljil na dveh stebrih in enem načelu. Prvi steber predstavlja finančno injekcijo gospodarstvu za povečanje kupne moči, spodbujanje povpraševanja in zaupanja v višini 200 milijard evrov oziroma 1,5 odstotka BDP EU. Od tega naj bi 170 milijard zagotovile članice, 30 milijard pa Evropska investicijska banka. Drugi steber temelji na akcijskem načrtu "pametnih" naložb, ki naj bi spodbudile dolgoročno konkurenčnost gospodarstva EU. Gre za spodbujanje naložb v "prava" znanja, energetsko učinkovitost, čiste tehnologije, da bi spodbudili gradbeništvo in proizvodnjo avtomobilov z nizkimi emisijami, ter naložb v infrastrukturo in elektronske povezave. Oboje skupaj pa naj bi temeljilo na načelu solidarnosti in socialne pravičnosti, se pravi na varovanju delovnih mest, dolgoročnem preusposabljanju tistih, ki bodo izgubili delo, in zniževanju stroškov energije za najrevnejše.

Kot rečeno, evropski reševalni načrt za gospodarstvo članicam predvsem daje formalni okvir za delovanje, medtem ko so znotraj njega članice prepuščene svoji lastni domišljiji in iznajdljivosti pri iskanju pravih ukrepov za spodbujanje gospodarske aktivnosti in povpraševanja. To pomeni, da je Slovenija pri snovanju svojega reševalnega paketa povsem prepuščena sebi, sama mora identificirati ključne točke ukrepanja in sama poiskati primerne ukrepe. Glavni problemi, s katerimi se morajo soočiti naše ekonomske politike, so predvsem, kako zagotoviti likvidnost gospodarstva, kako spodbujati gospodarsko aktivnost in povpraševanje ter kako ustrezno odgovoriti na povečanje nezaposlenosti.

Pomembno se je zavedati, da je naša podjetja, ki 70 odstotkov celotnega BDP ustvarijo na tujih trgih, težko obvarovati pred upadom proizvodnje in odpuščanjem zaposlenih, če izgubijo velik del tujih naročil. Vlada lahko le ublaži težave v zdravem delu gospodarstva, ki se srečuje z začasnim zmanjšanjem povpraševanja in pomanjkanjem likvidnosti, ne more pa pred stečajem obvarovati podjetij, ki so bila v velikih težavah že pred začetkom te krize. Ali odkupovati podjetij, ki so se zaplezala v svojih finančnih mahinacijah. Ker preprosto za kaj takšnega nima na voljo dovolj denarja, niti ga ni mogoče dobiti na svetovnih finančnih trgih. Kadar države z boniteto AAA, kot je Nemčija, na kapitalskih trgih ne morejo prodati celotne emisije državnih obveznic, bo država z boniteto AA-, kot je Slovenija, to naredila še veliko težje.

Podjetij v tako splošni krizi ni mogoče reševati posamično, ampak jih je treba reševati sistemsko. Akcijski načrt za reševanje gospodarske krize mora - z namenom ohranjanja delovnih mest - hkrati in usklajeno ciljati na štiri stvari:

1.povečanje likvidnosti v finančnem sektorju in povečanje kreditne aktivnosti,

2.ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu z zniževanjem davčnega bremena podjetij,

3.spodbujanje povpraševanja z zniževanjem davkov,

4.optimizacijo davčnih prihodkov in klestenje kratkoročno nebistvenih javnih izdatkov.

Finančni sektor

Sprejeti 12-milijardni garancijski paket, namenjen reševanju likvidnosti v finančnem sektorju, kratkoročno ne bo imel bistvenih učinkov. Dokler banke nočejo posojati denarja podjetjem, in to kljub zniževanju obrestnih mer ECB, ter prejete depozite in finančne injekcije uporabljajo za izboljševanje svoje kapitalske ustreznosti, garancije na odobrene kredite nič ne pomagajo. Na Japonskem je tovrstno likvidnostno mrtvilo ob praktično ničelni obrestni meri trajalo skoraj šest let (2001-2006). Namesto tega je bolj smiselno narediti predvsem troje:

1.Prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v bankah, vendar pa te depozite pogojevati s tem, da bodo banke prejemnice iz njih odobravale kredite gospodarstvu, ki pa so že tako zavarovani z zgornjim garancijskim paketom, kar njihovo tveganost zmanjša.

2.Omogočiti pritok svežega kapitala v domače banke. Predvsem je treba dokapitalizirati največji banki NLB in NKBM. Pri NLB je naravna rešitev takojšnji dogovor z belgijsko KBC o povečanju kapitalskega deleža na 49 odstotkov ter pogojevanje povečanja kapitalskega deleža z vzpostavitvijo odprte kreditne linije za NLB. Predvsem pa bo na vrh NLB treba pripeljati bankirja mednarodnega formata in izkušenj, ki bo kos vodenju banke v teh kriznih razmerah. Predlagana kadrovska rešitev z domačijskim priučenim bankirjem z izkušnjami iz podeželske hranilnice je katastrofalna za NLB in temu ustrezno slaba za celotno gospodarstvo. Glede NKBM bi enako veljalo razmisliti o tem, da se poišče strateški tuji partner za preostali državni delež, najbolje tak z izkušnjami na slovenskem bančnem trgu. Seveda pa je tudi tukaj potrebno pogojevanje glede dokapitalizacije in visoke kreditne aktivnosti v naslednjih dveh letih.

3.Če kljub povečanim depozitom in garancijski shemi poslovne banke ne bodo povečale svoje kreditne aktivnosti do podjetij, je treba razmisliti o povečani vlogi Slovenske izvozne družbe (SID) kot razvojne banke, ki bi prevzela vlogo nekakšne slovenske EIB. SID bi kot državna banka lahko bistveno bolj ciljno uporabila državne depozite za namenske kredite podjetjem za kratkoročno financiranje proizvodnje ter tudi za dolgoročne investicijske projekte. Seveda pa se ob državni banki vedno pojavlja vprašanje učinkovitosti ter moralnega hazarda, zato bi SID krvavo potreboval bankirsko ekipo z mednarodnimi izkušnjami.

Vse troje skupaj bi moralo ublažiti trendno zmanjševanje kreditne aktivnosti naših bank oziroma jo vzdrževati vsaj na ravni okoli 25 odstotkov v naslednjih mesecih ter ne manj kot 15 odstotkov v naslednjem letu, da bo gospodarstvo lahko primerno premoščalo likvidnostne težave pri financiranju proizvodnje. S tem bo manj odpuščanja zaposlenih.

Realno gospodarstvo

Drug vidik povečevanja likvidnosti v gospodarstvu pa mora ciljati neposredno na podjetja, in sicer tako, da se bo čim več denarnega toka ohranilo v gospodarstvu. To pa je mogoče narediti s takojšnjim znižanjem davčnega bremena podjetij.

1.Veljalo bi takoj znižati stopnjo socialnih prispevkov delodajalcev (za pokojninsko zavarovanje in ne za zdravstvo!) za 3 do 5 odstotnih točk. Vendar bi to znižanje moralo biti časovno omejeno na dve leti, nakar bi to stopnjo spet dvignili na sedanjo raven. Ta ukrep bi znižal stroške dela za podjetja skupaj za 325 do 550 milijonov evrov (od 0,9 do 1,5 odstotka BDP) in s tem močno ublažil njihove likvidnostne težave.

2.Podobno bi veljalo takoj znižati stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15 odstotkov, kar bi - zaradi lanskih še visokih dobičkov - znižalo akontacije podjetij iz tega naslova za skupaj 380 milijonov evrov (1 odstotek BDP) in tako spet pozitivno vplivalo na ohranjanje likvidnosti podjetij. Seveda je tudi ta ukrep zgolj začasne narave.

3.Treba je pripraviti socialni paket za podjetja, ki se bodo odločila za skrajševanje delovnika (in s tem za ustrezno zniževanje plač) namesto za odpuščanje zaposlenih. Podjetjem bi bilo treba za ta namen zagotoviti sofinanciranje plačila plač za zmanjšano število ur ali za sofinanciranje socialnih prispevkov do polnega delovnega časa, da ne bo trpela socialna varnost zaposlenih. S tem bi bilo mogoče na svojo stran pritegniti tudi sindikate, ki se morajo zavedati, da je za zaposlene ključno, da ohranijo zaposlitev in večino prejemkov ter socialno varnost, ne pa da jih z vztrajanjem pri maksimalnih zahtevah pahnejo na cesto.

Skupaj bi takšno znižanje davkov na delo in dobičke podjetij podjetja razbremenilo za 700 do 930 milijonov evrov oziroma 1,9 do 2,5 odstotka BDP.

Spodbujanje povpraševanja

Najprej se je treba zavedati, da je slovensko realno gospodarstvo v večini panog ključno odvisno od izvoza, zato ima spodbujanje domačega povpraševanja lahko precej omejen doseg. Kljub temu pa je treba razmisliti, kako ohraniti trošenje prebivalstva na ustrezni višini. Britanski premier Gordon Brown se je odločil znižati stopnjo DDV za tri odstotne točke. Kljub začetnemu navdušenju se evropski finančni ministri ta teden niso odločili slediti temu ukrepu. Ta ukrep ima omejen doseg, saj se znižanje DDV najverjetneje sploh ne bi odrazilo v nižjih cenah dobrin in bi zgolj pomenilo subvencijo trgovskim podjetjem, ki bi zvišala marže. Po drugi strani pa bi zniževanje DDV privedlo do tako imenovane davčne konkurenčne vojne, ko bi vse članice z namenom povečevanja konkurenčnosti izvoza konkurenčno zniževala stopnje DDV. Učinek tega bi bile samo velike proračunske luknje in visoki dobički trgovcev.

Povpraševanje potrošnikov je mogoče bistveno bolj učinkovito spodbuditi s ciljnim znižanjem bremena dohodnine ter s tem s povišanjem neto prejemkov. Po eni strani bi veljalo s 1. januarjem povišati splošno olajšavo na raven minimalne plače, s čimer bi tiste z najnižjimi dohodki popolnoma oprostili plačevanja dohodnine, za druge pa bi se efektivna stopnja dohodnine tudi nekoliko znižala. Hkrati bi veljalo razpon srednjega davčnega razreda razširiti ter s tem srednji razred, ki največ troši, davčno razbremeniti. Dodatno k temu bi veljalo srednjo in zgornjo stopnjo dohodnine znižati za 3 odstotne točke ter vsem davčnim zavezancem omogočiti šestmesečno obročno odplačevanje dohodninskih doplačil. To je edini način, da spodbudimo povpraševanje potrošnikov. Če se bo del povečanih neto prejemkov prelil v bančne depozite, pa seveda tudi nič hudega, saj bo to načeloma omogočilo povečano kreditno aktivnost bank.

Glede povečevanja agregatnega povpraševanja prek javnih izdatkov sem precej bolj skeptičen. Dvomim, da si lahko privoščimo še en "Dars", tokrat za financiranje železniške infrastrukture. Mislim, da je bistveno bolj smiselno h gradnji in modernizaciji železnice povabiti domače in tuje strateške partnerje prek javno-zasebnega partnerstva. Domača gradbena podjetja bodo od tega imela pozitivne učinke, le bistveno bolj racionalna bo ta investicija. Sploh, ker zraven ne bo države.

Optimizacija proračuna

Z namenom pridobitve manevrskega prostora v proračunu za tovrstno financiranje znižanj davkov in prispevkov podjetjem kot tudi za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu je treba takoj prevetriti vse proračunske postavke za leto 2009. Načeloma seveda ne bi smelo biti težav, saj bodo delovali avtomatski stabilizatorji, hkrati pa koalicijska pogodba nove vlade uvaja "potrošno javnofinančno pravilo", ki rast javnofinančnih odhodkov omejuje na potencialno rast realnega BDP in predvideno inflacijo v evrskem območju. Ob na primer predvideni 3-odstotni gospodarski rasti in 2-odstotni inflaciji v območju evra to pomeni rast javnih izdatkov nominalno le za 5 odstotkov letno, kar je bistveno manj od številk, na katere smo bili navajeni doslej.

Ker pa bo ob krčenju prihodkov zaradi zmanjševanja prihodkov iz davčnih virov - zaradi recesije ter zaradi zgoraj navedenih ukrepov - in zaradi povečanih socialnih izdatkov državni proračun hitro trčil na omejitve glede 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja, se bo nujno treba lotiti sistematičnega "čiščenja" proračunskih izdatkov, ki so bili optimistično naravnani za obdobje konjunkture. Finančni minister mora ponovno prevetriti proračun za leto 2009 in predlagati njegov rebalans s popravki navzdol. Največje prihranke je kratkoročno mogoče doseči:

1.z odpovedjo Virantovemu sistemu plač javnih uslužbencev, s čimer bi bilo mogoče prihraniti vsaj približno 450 milijonov evrov, kar pomeni 1,2 odstotka BDP oziroma blizu polovice dovoljenega proračunskega primanjkljaja iz Pakta o stabilnosti in rasti;

2.s premaknitvijo marčnega usklajevanja plač v javnem sektorju vsaj za eno leto bi bilo mogoče kratkoročno privarčevati okoli 200 milijonov evrov (0,5 odstotka BDP);

3.z opustitvijo nekaterih javnih nakupov, predvsem naložb v oborožitveno opremo, ter z začasno odložitvijo nekaterih javnih naložb v javnem sektorju bi bilo mogoče brez velikega napora prihraniti podobno vsoto.

Seveda pa lahko finančni minister brez velikih naporov tudi izdatno poveča javne prihodke z zviševanjem trošarin na pogonska goriva. Cena 1,2 evra za liter bencina je povsem sprejemljiva, hkrati pa nas spodbuja, da se začnemo bolj racionalno vesti.

Ta reševalni paket za gospodarstvo v višini 1,9 do 2,5 odstotka BDP mora biti usklajen med glavnimi gospodarskimi resorji, potrebuje dobro komunikacijo z vsemi socialnimi partnerji, predvsem pa mora priti zelo hitro, preden se usuje plaz odpuščanj in stečajev. Če kdaj, je zdaj čas za akcijo in konec političnega poziranja.