Če je alkohol vladar …
Enaintridesetletna Anica Taciga iz dna duše sovraži alkohol in revno življenje v vinorodnih Halozah. Ne samo da sta uničila njeno mladost, najedata tudi otroštvo njenih dveh otrok, devetletne Sare in šestletnega Tonija. Zaradi hudih razmer doma so morali kar štirje od njenih sedmih bratov in sester v rejniško družino. Tudi ona je bila rejenka, zato se upravičeno boji, da bi se to zgodilo še njenima otrokoma. V kajži, tam pod Ptujsko Goro, ki je premogla eno samo sobo, "štiblc" in črno kuhinjo, sta zadnja leta živela njena starša in brat, poleg Anice pa še Anton, njen precej starejši partner in oče njunih dveh otrok. Alkohol je vladal in uničeval vse pred seboj. Pred dvema letoma je staro mater možganska kap, ptujske socialne delavke so jo "rešile" tako, da so jo iz bolnišnice odpeljale v dom starostnikov, a doma je bilo še naprej vse po starem. Alkohol je pri Tonetu zanetil še bolestno ljubosumje. Anica pravi: "V gostilni so ga vinski bratci podpihovali, kaj vse da počnem, kadar ga ni; prišel je domov in me pretepel. Včasih se je spravil tudi na starša."
Na varno, od doma!
Postajalo je neznosno in tudi že nevarno, socialna delavka je čakala le na pravi trenutek, da mlado žensko in oba otroka umakne na varno. Zgodilo se je lansko pomlad, ko je morala Anica zaradi nasilja poklicati policijo, možakar je dobil desetdnevno prepoved približevanja in v tem času so mamo z otrokoma odpeljali v eno od varnih hiš. Na varno. Tam so ostali kakšno leto, z njimi so se ukvarjale različne prostovoljke, tudi psihologinja, sprva prestrašena, jokava in trmasta otroka sta se polagoma umirila, navadila sta se na novo, boljše, umirjeno otroštvo. Posebej Sara prizna, da ji je bilo tam lepo prav zato, ker je imela prijatelje. Tudi Anica je spoznala drugo, svetlejšo plat življenja, saj bi kar ostali, a so morali po več kot letu dni varno hišo zapustiti. Ker niso imeli kam, doma so razmere samo še malo bolj kritične, saj je medtem umrl še njen oče, je socialna služba Tacigovim trem našla začasno streho pri Kamenškovih v Stopercah. Tam so že od poletja, spijo v svoji sobi, si delijo kuhinjo in kopalnico z domačimi, na kmetiji imajo tudi hrano, za vso oskrbo plačujejo štiristo evrov mesečno. Skoraj toliko je socialne denarne pomoči. Anici ostane od socialne pomoči za preživetje še petindvajset evrov, dva otroška dodatka, čaka na preživnino od preživninskega sklada, za šolske potrebščine je jeseni dobila enkratno denarno pomoč. Gre na tesno, a jim za sedaj ni hudega. Nasprotno!
Novo življenje
Tilčka in Ciril Kamenšek lepo skrbita zanje. Sta dobra, delovna, poštena človeka, svoje otroke imata že pri dobrem kruhu, v preteklosti sta bila tudi rejnika, v njihovi hiši je "gor raslo" kar osem rejencev, šestindvajsetletni Goran je še vedno pri njih. Poznata temnejše plati življenja, ki jih v haloških hribih kroji alkohol, trudita se, da bi Anici vlila nekaj prepotrebne samozavesti, otroka navajata na normalno življenje, tudi na red, delo in vsakodnevne obveznosti. Anica je za vzgojo, kjer je treba postaviti tudi meje dopustnega, še premalo odločna in veliko "premehka"; najprej mora izgraditi sebe, da bi lahko pomagala drugim. Išče zaposlitev, prizna, kako veliko bi ji pomenilo že to, da bi šla med ljudi. V preteklosti je delala kot tekstilka v Majšperku in kot delavka v tovarni usnja v Kidričevem, na koncu kot snažilka v enem od čistilnih servisov; odkar so jo odpustili, je brezposelna. "Šla sem že na nekaj razgovorov, a zaman. Ko povem, da imam dva otroka in da ne morem delati popoldan in zvečer, ker ju ne morem pustiti sama, hitro končamo."
Bo županja pomagala?
Podobno je z iskanjem primerne strehe nad glavo. Skupaj s Kamenškovo mamo že nekaj mesecev kličeta naokoli in prebirata oglase, vendar zaenkrat brez uspeha. Anica: "Ko povem, da smo trije, da nimam službe, le socialno pomoč, se vsi ustrašijo in se nočejo več pogovarjati. Vem, bojijo se, kako bom plačevala stanarino in vse druge stroške." Pravi, da se je nekakšna možnost za enosobno občinsko stanovanje odprla v Majšperku, tudi priporočilo socialne službe je Anica nesla k županji Darinki Fakin, a zaenkrat nič konkretnega, nič otipljivega.
Anica in njena dva otroka so napol brezdomci, mlada ženska v solzah prizna, da začenja od nič, pravzaprav od žlice do krožnikov, od postelje do štedilnika. Četudi bo dobila stanovanje, se boji, kako bo vse to zmogla, ne znajde se in prehitro obupa. To najbolje vedo njene sestre, ki so ji že pomagale, vendar odnehale, ker so se zavedale, da si mora njihova "ta mlajša" predvsem pomagati sama. A beda, alkohol, stalno nasilje, vse to ji je spralo možgane, ji zlomilo hrbtenico. Anica se trudi, da bi življenje prijela za roge in se naučila biti odgovorna mama. Za vse to potrebuje čas in potrpežljivo okolje.
Manj stresno življenje
Sara hodi v četrti razred, tudi njo je begavo življenje, polno robatosti, krepko zaznamovalo, težko se prilagaja novemu okolju, kmalu bo najstnica, tedaj bo vse samo še bolj zapleteno. Mlajši bratec, šestletni Toni, je na srečo še premajhen, da bi se spomnil vsega tistega, kar se je dogajalo v Doklecah, zato bo odraščanje morda manj stresno. Pa vendarle. Pri dveh letih in pol je doživel možgansko krvavitev, nenadoma je ohromel, tudi govoril ni, pol leta se je zdravil v bolnišnicah, na srečo nima kakšnih opaznejših težav. Kljub temu ga mamica vozi na Ptuj v razvojni vrtec, drugo leto bo šel v prvi razred. Anica ponosno pove, da je strašansko živahen in radoveden fantič, govori kot "strgan dohtar", nikogar se ne boji, najraje pa gre s stricem Cirilom v hlev k živalim. Pogreša kužka Nodija, tu in tam še povpraša: "Mami, kje je ata?"
Odkar jim je Anton grozil po telefonu in na centru za socialno delo od Anice grobo zahteval, da mora takoj domov, oče nima stikov z otrokoma. Čemu povzroča travme tudi njima, če mu že za njuno mater ni mar, ve najbolje sam.