"Ana, ne poznate me in brcate v popolno temo. Nikoli nisem bil sam, žena mi je umrla, imam sina, vedel sem, kaj je sreča in kaj ljubezen, vem tudi, kaj spoštovanje in sočutje, kaj se pravi imeti nekoga rad in kaj pomeni, če nekoga izgubiš." Tako je Igor, ki smo ga pred tem že večkrat lahko zasledili v tej rubriki in prebirali njegova polemična pisma, pred štirinajstimi dnevi začel svoje pisanje, ki smo ga zaradi dolžine morali objaviti v dveh delih. Tisti bralci, ki vsak teden prebirate rubriko, se ga najbrž spominjate, ker je tako živo napisano, da ostane v spominu. Tistim, ki ste ga morda spregledali ali zamudili, povejmo, da njegovo pismo ni le osebna izpoved, ampak tudi občuten pogled v bolniško sobo in trenutke pred izgubo dragega človeka. S tem je rubrika presegla okvir običajnega "obdelovanja" med ženskami in moškimi, ki je kdaj pa kdaj že preraslo meje dobrega okusa.

Ob Igorjevem pismu so mnogi začutili, da bi mu radi kaj sporočili. Nekaj teh pisem bomo objavili.

Za dežjem vedno posije sonce

Ko sem prebrala odgovor, namenjen meni, sem takoj vedela, da nisem odgovarjala vam, čeprav sem tudi vaše pismo prebrala in mislila, da sta kar dva Igorja in oba prizadeta. Pred vami je bil še en Igor, ki se je sedaj verjetno potuhnil, vi pa ste kot pravi možakar napisali še eno pismo. Zagotavljam vam, da moje pismo ni bilo namenjeno vam, razen če ste obe pismi napisali vi ob dveh različnih počutjih. V to komaj verjamem, čeprav je bilo tudi v vašem pismu nekaj kritike na račun nas žensk in izkoriščanja, vendar Igorja 1, tako ga bom imenovala, v negativnem odnosu do žensk ne morete prekositi.

Bolezen in smrt partnerja, posebno če sta se ljubila, je res najhujše, kar se lahko zgodi. Še težje je, če je tudi otrok preživel težko nesrečo. Potrebujemo čas, da se bolečina vsaj malo ublaži, da spet zadihamo in občutimo življenje. Žal mi je, če sem vam ponovno odprla rane in bolečino, mogoče pa je bilo to, da ste vse opisali in zaupali nam, za vas poskus novega začetka. Vesela sem, da je pismo, ki pravzaprav ni bilo namenjeno vam, povzročilo vašo izpoved. Upam, da se počutite bolje, da boste počasi res začeli na novo, saj ste, kot se spomnim, uspešen gostinec.

V vas je še veliko življenja, veliko nedoživetega, veliko lepih pomladi in znanstev vas še čaka, ker ste sedaj dozoreli in veste, česa ne želite več doživeti, kaj ste pripravljeni sprejeti in dati. Prepustite se, ne živite v nenehnem iskanju, vse pride samo od sebe, ko najmanj pričakujemo, ko nismo več v krču izgub in slabih doživetij, se življenje obrne, ker za dežjem res vedno posije sonce.

Zato, gospod Igor, korajžno naprej. Ana

Ljubezen, kje te najdem?

Vstala sem v novo jutro. Sonček se že kaže. Se bo tudi zame? Po licih mi polzijo solze, v prsih me stiska, že dve noči se zbujam. Sem preveč ljubila?

Dragi Igor! Prebrala sem vaše pismo. Menda obsojate ženske.

Blagor vaši ženi, če ste jo tako ljubili! Kakšen blagoslov lahko nosite v srcu? Kako sem si vedno želela, da bi čutila vsaj del tega? Toda...

Moj bivši mož mi ni skoraj nikoli pokazal ljubezni. Tudi sam je ni prejel od staršev, zato sem ga opravičevala, vendar ob njem venela, umirala, hrepenela. Vse mu je pomenila družba. Poleg službe sem skoraj sama skrbela za dva sinova, njegovo staro mamo, živali, ki si jih je omislil... Ni me pohvalil, zanj je bilo to samoumevno. Po dvanajstih letih zakona sem se zlomila. Ni mi dal roke opore, tudi njegovi me niso razumeli. Moja mama je trpela z menoj, jaz pa sem skrivala, kolikor se je dalo, da bi bila njena bolečina manjša.

Bila sem tako močna, da sem se pobrala, imela sem otroka, ki sta me potrebovala. Še smo živeli skupaj, čeprav mi je mož rekel, da ne bom nikoli več prestopila domačih stopnic. Tudi delali smo še skupaj. On je hodil po svoje, doma sva si bila vedno bolj tujca. Tudi spolnost sem začela odklanjati. Zakaj? Počutila sem se slabše kot dekla, zanj sem bila le še stvar, ki jo uporabiš in odvržeš, ko se ti zazdi.

Ko me je drugič "javno" prevaral, sem zbrala dovolj poguma in se ločila. Zadihala sem, nisem več čutila pritiska in sramu zaradi njegovega obnašanja.

Dve leti živim sama z otrokoma. Starejši sin je že samostojen, mlajši srednješolec. Lahko sem ponosna nanju, le včasih si malo preveč dovolita. Vem, da je to posledica očetovega vzora in moje popustljivosti.

Pred dvema mesecema sem spoznala človeka, ki je skoraj tak, kot sem sanjala. Odprt, spontan, pozoren, nežen in ločen. Odprl mi je vrata v nov svet. Začutila sem, da je v meni še ženska. Dala sem mu več kot bivšemu možu. Kot bi se uresničevale sanje. A kaj, ko mi je prehitro "zameril". Ne vem, kaj je bil pravi vzrok.

Ker sem ga čakala zaman, sem mu v strahu, da ne bi bila izkoriščena, saj ga nisem še dovolj poznala, rekla, da ne želim biti ena od številk. Opravičila ni sprejel. Nisva se pogovorila. Morda se je tudi on bal bolečine ali pa se je navadil biti sam. Tudi njega je razočarala bivša žena.

Zakaj mi je ljubezen zopet ušla? Upam, da bom prebolela.

Srčno si želim srečati človeka, ki bi me spoštoval. Rada bi šla z roko v roki po polju, skrbela drug za drugega, šla skupaj v javnost, se dopolnjevala... Še nosim v sebi upanje in hrepenenje, da bom srečala nekoga, ki mu bo mar zame. Saj mu bom vračala.

Dragi Igor, nismo vse ženske enake. Tudi me ljubimo, a ljubezni včasih ne dobimo. Nismo vsi enako srečni. Morda bi nam skupaj le uspelo. Anja