Glasbeni novinar Paul Elliott je eden redkih, ki je imel intervju s pevcem skupine Axlom Roseom, za katerega je še vedno prepričan, da je največja rock zvezda svoje generacije. „Chinese Democracy je bil legendaren še preden je sploh izšel, sedaj pa je le še eden v množici vseh. Da bi album dosegel vsa pričakovanja, ki so se v letih čakanja le povečevala, bi moral najverjetneje biti eden najboljših albumov v zgodovini glasbe.“
14-letna zgodovina albuma je zavita v tančico skrivnostnosti, deloma tudi zaradi skrivanja zasebnosti pevca Axla Rosea, ki je edini prvotni član skupine in „kreativni direktor“ tega projekta. Leta 2006 se je Rose na spletni strani skupine oboževalcem opravičil za zamudo izida albuma, proces izdaje albuma pa opisal kot „neznosno dolgo in nerazumljivo potovanje z neskončno in na videz noro vsoto preprek“. Včasih se mu je zdelo, da so vse le slabe sanje, a ko se je zbudil, je ugotovil, da dejansko živi v pravi nočni mori.
Tako dolga „čakalna doba“ med albumi pa sicer ni nič kaj posebna, saj se je to – zlasti pri rock 'n' rollu - zgodilo že večkrat. The Stone Roses so za svoj drugi album Second Coming porabile kar pet let in pol, Def Leppard pa štiri leta za album Pyromania, a to le zato, ker je njihov bobnar v prometni nesreči izgubil roko in je za ponovno osvojitev igranja bobnov potreboval ravno toliko časa. Jazz-rock skupina Steely Dan je čakala kar 20 let preden je leta 1980 posnela svoj drugil album Gaucho. Najdlje v glasbeni zgodovini pa je na album čakal Brian Wilson, ki je že leta 1966 pričel z ustvarjanjem „najstniške simfonije za Boga“, ki pa ni bila všeč drugim članom skupine Beach Boys. Leta 2004, po 37 letih od začetka ustvarjanja albuma, je Wilson izdal Smile kot svoj prvi samostojni album.
