Jamajčanka, ki večino življenja živi v ZDA, predstavlja eno letošnjih najbolj presenetljivih vrnitev na sceno, saj je le malokdo pričakoval, da se bo znova pojavila pri svojih šestdesetih, kolikor naj bi bila stara, čeprav sama glede let ostaja malo humorno skrivnostna: "Mlajša sem, a se boste morali za natančen podatek pozanimati pri FBI." Na svojem vrhuncu je bila vsestranska pop ikona, saj je bila skoraj bolj kot pevka prepoznavna tudi kot manekenka in filmska igralka, ki je nastopila ob Arnoldu Schwarzeneggerju v Konanu (1984) in Rogerju Mooru v Jamesu Bondu (A View to a Kill, 1985).
Njen glas je njeno orožje
Kot je nakazovala že njena androgino-agresivna podoba, je bila tudi po obnašanju prava diva, poznana po rednih izpadih - nekoč je v televizijski oddaji v živo udarila voditelja, ker ji ta menda ni posvečal dovolj pozornosti. A sama Jonesova je v intervjuju pred kratkim priznala, da je bilo to obnašanje bolj del imidža kot odraz njene prave osebnosti: "Če sem iskrena, moje življenje ni tako čudaško in mitološko, kot ga prikazujejo. Prijatelj ima o meni odličen citat, ki bi lahko postal dobra pesem: 'Nisem rock zvezda, sem nežna oseba.'" A ji je to zadnje kar težko verjeti, saj svoj novi izdelek Hurricane začne tako udarno, kot je to vedno počela. "To je moj glas, moje izbrano orožje," kot se glasi uvod v This Is, prvo pesem na albumu, na katerem je Jonesova združila svoje prepoznavne značilnosti iz osemdesetih - plesno ritmiko in impozantni čudaški glas - z novimi, modernimi produkcijskimi prijemi, ki so se od časov, ko je še redno izdajala albume, seveda korenito spremenili.
Na albumu spoznamo obe plati Grace Jones - tisto bolj klasično čudaško agresivno že v prvem singlu Corporate Cannibal, v katerem čez počasi kotaleči se ritem plavajo distorzirane kitare in njen temačni jamajški glas. Na drugi strani pa se je tokrat bolj kot kadar koli prej pokazala v človeški luči z materinskim Williams' Blood in nostalgično čustveno balado I'm Crying (Mother's Tears). Proti koncu se album malce izpoje v bolj standardne, a seveda ustrezno modernizirane zmerno hitro tekoče reggae-rock hibride in album izgubi nekaj tistega čustveno udarnega zagona z začetka. Producent Ivor Guest in drugi mnogi sodelujoči pri albumu, med njimi Sly and Robbie, Brian Eno, Bruce Woolley, Tricky in Tony Allen, pa so večinoma uspeli ustvariti glasbeno podlago, primerno slovesu in glasu Jonesove, ki ji leta niso prav dosti oslabila prepričljive specifike in čustvene moči vokala. Tako je dokazala, da je tudi po 19 letih brez izdanega albuma brez večjih težav ostala spoštovanja vredna ikona, kar ji je priznala tudi britanska glasbena revija Q, ki ji je pred kratkim podelila nagrado za idola leta 2008.
Še vedno prava Jamajčanka
Čeprav zadnji desetletji ni izdajala novih albumov, Jonesova ni povsem poniknila v anonimnost, saj je bila koncertno še vedno občasno aktivna, predvsem na raznih dobrodelnih priložnostih ali bizarnih dogodkih, kot je bil tisti leta 2006, ko je nastopila pred 1224 ljudmi s priimkom Jones. V zadnjih letih se je pojavljala tudi na več festivalih, čeprav pravi, da ni vse tako kot včasih. "Sem z Jamajke. Vedno prosim za džojnt, ko sem na odru. Včasih so mi jih metali na oder, zdaj pa nič več," je potožila v nedavnem intervjuju. Nekaj divje Amazonke iz osemdesetih očitno v njej še ostaja in čisto mogoče se zdi, da ji je Hurricane odprl vrata v novo zlato obdobje kariere. Nihče se ne bi preveč čudil, če bi v prihodnjih letih spet osvojila status vsestranske in vseprisotne ikone, ki ji je nekoč že tako dobro pristajal.
