Gorki mora plačati 600 dolarjev, in to v 300 obrokih po dva dolarja. Skupina Porno Para Ricardo plošče izdaja v ilegali, spletno stran (www.pornopararicardo.com) jim ureja prijatelj v ZDA, zadnji ilegalni javni nastop pa so decembra lani izvedli tako, da je novica o koncertu od ust do ust krožila le med prijatelji; skupina je na skrbno varovano prizorišče prišla tik pred nastopom, na hitro postavila ojačevalce in priključila inštrumente, odigrala repertoar in pobegnila. Njihov rock je zato hiter, časa za počasne in romantične skladbe ravno ni. Kubanski emigranti po svetu so bili med procesom proti Gorkiju ves čas na tekočem z dogodki v Havani in tudi mi smo se z njim pogovarjali preko interneta.

V zadnjih letih je s Kube odšlo ogromno umetnikov, zdaj delujejo v zdomstvu. Zakaj vi še kar vztrajate na otoku?

To, da boš ostal ali pobegnil, navadno ni rezultat neke zavestne odločitve. Mi smo se tu enostavno rodili, zaradi tega ali onega smo v življenju postali to, kar smo, zato se tudi izražamo zelo spontano. Nismo nobeni heroji ali mučeniki, prav tako nočemo biti primer, ki bi mu drugi morali slediti, da bi bili nato v nekih okoliščinah nagrajeni za svoja dejanja. Vendar se bo na neki radikalen način treba odločiti med ostati ali iti, med zaporom in svobodo.

V besedilih drugih kubanskih glasbenikov lahko med vrsticami razberemo marsikatero kritiko in za nas, ki smo živeli v enostrankarskem sistemu Jugoslavije, branje teh sporočil sploh ni problem. Pri vaši skupini Porno Para Ricardo to znanje niti ni potrebno. Zakaj ste v svojih kritikah tako jasni in direktni? Ali vas ni nič strah?

Ob pisanju besedil sem spoznal, da so metafore, s katerimi so glasbeniki namigovali na svoje nestrinjanje s sistemom in izražali nezadovoljstvo, zastarel način izražanja. Sam nisem pesnik, ne ustvarjam poezije in je tudi nikoli ne bom znal. Potrebujem neposredno in takojšnjo komunikacijo, saj dobro vem, kdo so negativni junaki tega filma. Poznam jih z imeni in priimki. Zakaj torej tega ne bi povedal? Saj ni težko. Strahu se seveda nikoli ni mogoče čisto znebiti, ampak v strahu ni mogoče ustvarjati skladb. V strahu ni mogoče narediti nič.

Ko so vas pred tedni zaprli, so se v svetu angažirali številni znani umetniki, recimo Paquito D'Rivera, Tanya Rodriguez, Julio Rey, Miguel Bose, Alejandro Sanz, El Loquillo in Sabino Mendez. Kaj vam pomeni ta podpora, ki ni prišla le iz vrst Kubancev, ampak tudi drugih ustvarjalcev?

Predvsem sem seveda ganjen in počaščen, ker se je odzvalo toliko znanih osebnosti in tudi drugih. Ta splošna mobilizacija kaže na to, da je vsak dan več ljudi, ki jim je jasno, kakšen sistem vlada na Kubi in kakšna krivica se nam dogaja, ker skupina zastarelih politikov še naprej vlada nad našim ljudstvom.

Paquito D'Rivera je že izjavil, da namerava na svoji naslednji plošči posneti eno od vaših skladb. Kako je s tem?

Prav zdaj v naglici pripravljamo posnetke, ki mu jih bomo poslali, da si med njimi izbere tistega, ki mu je najbolj všeč.

Kako se je sploh rodila skupina Porno Para Ricardo?

Konec leta 1998 sem se iz dolgčasa odločil ustanoviti skupino, ki bi igrala rokenrol, saj me od vseh tistih, ki so takrat delovale na Kubi, nobena ni znala spraviti v dobro razpoloženje. Končni rezultat je bil, da sem se res začel zabavati. Hkrati je to prineslo tudi prve probleme. Začel sem iz čiste želje, da bi nekaj počel, zdaj pa smo ponosni, da že deset let vztrajamo v tej Castrovi blokadi.

Kakšno pa je vaše mnenje o kubanskih glasbenikih iz gibanja "nueva trova", predvsem o Silviu Rodriguezu in Pablu Milanesu, ki sta oba podpornika režima?

S temi trubadurji sem preprosto povezan kot poslušalec iz publike. Mislim, da sta Silvio Rodriguez in Pablo Milanes izvrstna pevca in skladatelja. Tudi če je neka pesem posvečena najbolj negativni ideologiji ali najslabšemu diktatorju v zgodovini, a je dobra, ji je to treba priznati.

Ko so vas nazadnje zaprli, so nekateri vaši prijatelji protestirali med koncertom Pabla Milanesa na antiimperialistični tribuni pred stavbo ameriškega interesnega centra. Kako pa se je on odzval na to?

V takih primerih se pokaže moč tiranije, saj takrat celo ljudje, za katere misliš, da vendarle imajo nekaj avtonomije in svobode mišljenja, pokažejo svojo podkupljenost od terorja oblasti.

Po svetu smo lahko ves čas natančno spremljali vaš proces, informacije so prihajale s Kube. Kako ste organizirani, če vemo, da na otoku ni svobode interneta in drugih komunikacij?

Organiziral nas je uspeh in predvsem velika želja po tem, da nas oblast ne bi povozila in da bi zmagala pravica. To ni bila neka že vnaprej organizirana enotnost. Vsak med prijatelji in tistimi, ki so solidarni z nami tu na Kubi, je naredil, kar je bilo v njegovi moči. Nikoli doslej javnost še ni dosegla, da nekoga ne bi zaprli, če je govoril čez sistem. Moja kazen kaže moralno in ideološko krizo, ki jo doživlja naša vlada.

So vas v priporu mučili?

Če mislite na fizično mučenje, potem tega res ni manjkalo. Dovolj je že, da te oboroženi policisti odvlečejo od doma, ne da bi ti povedali, kam te sploh peljejo, in te nato v kleti štiri dni držijo pod ponižujočim pritiskom in v popolni negotovosti, saj ne veš, kaj se bo zgodilo. Če to ni mučenje, potem ne vem, kako bi se temu reklo.

Kje in kako sploh živite na Kubi?

Živim in delam kot večina Kubancev: z vodno masko, ščitom in mečem se potapljam v našo mizerijo.

Vemo, da je Kuba izoliran otok, toda v glasbi skupine Porno Para Ricardo se čutijo stiki s svetom. Od kod ti stiki?

Kube svetovni razvoj komunikacij ni zaobšel, četudi si je vlada močno prizadevala, da bi zavrla njihov prihod na otok. Imamo svoje kanale in filtre. Obstaja anekdota, povezana z bivšim ministrom za informiranje Ramirom Valdesom. Na neki seji je izjavil, da je internet "čista zguba", in že naslednji dan se je pojavil blog s tem imenom. Vlada v teh časih že ne more več nadzirati in kontrolirati informacij. Internet in ilegalne satelitske antene so postali del kubanske realnosti.

Kakšna bo rdeča nit naslednje plošče skupine Porno Para Ricardo?

Mislim, da jo bomo imenovali enostavno Porno Para Ricardo, saj menimo, da to po desetih letih obstoja najbolje definira delo naše skupine. Imamo že 14 pesmi in bo nekaj, kar je publika vajena slišati od nas.

Kje sploh izdajate plošče in kako je z njihovo distribucijo po Kubi?

Vse izhajajo v samozaložbi, se pravi samomučenju, samozadovoljevanju, samobruhanju, samoznojenju. Dokler bo tako, bomo šli naprej. Distribucija po Kubi poteka v čistem podzemlju.

In kako je s koncerti?

Čeprav se sliši neverjetno, koncerte pripravljamo v čisti tišini. Najtežje je najti pravi prostor, saj je zelo malo ljudi pripravljenih tvegati in se okužiti z virusom PPR.

Mi lahko za konec najinega pogovora odgovorite še na vprašanje, kaj mislite o prihodnosti Kube?

Če bomo doživeli še en tak ciklon, kot je bil Ike ali tisti leta 1959, katerega posledice čutimo že petdeset let, nimamo prihodnosti niti matere, ki bi nam jo rodila.