Družbeno odgovornost je metodologija v letu 2008 umestila v proces izbire kandidatov za zmagovalne gazele. Raziskovali so jo Dnevnikovi novinarji, ki so v intervjujih znotraj podjetniške zgodbe kot osrčja izbora skušali ugotoviti odnos dinamičnih podjetnikov do lokalnega in širšega okolja, zaposlenih, narave. Pri tem se je preiskovalno novinarstvo naslonilo na model ugotavljanja trajnostne rasti, ki ga je v svojem magistrskem delu razvila prejemnica zlatega priznanja za mednarodni projekt na Študentski poslovni konferenci 2008, mag. Andreja Lavrenčič.

Projekt je leta 2008 prinesel še dve metodološki nadgradnji. Prva je ugotavljanje potencialnih kandidatov na podlagi sintetiziranega kazalnika, ki petletno dinamiko rasti prodaje dopolnjuje z dodano vrednostjo in njeno rastjo v petih letih ter indeksom DaBeg, ki omogoča primerjavo stopnje rasti zaposlenih med različno velikimi podjetji. Druga novost je okrepitev procesa izbora z informacijo o stopnji verjetnosti propada podjetja, ki ga po lastni metodologiji izračunava partner projekta Gazele, družba Bisnode.

Na visoka mesta na lestvici najhitreje rastočih podjetij so se letos uvrščala podjetja, ki so v uredniško-metodološkem timu zbujala vprašanja, kot je na primer: ali je lahko podjetje, ki je v preteklosti prejelo državno pomoč, gazela? Kaj pa petdeset let staro podjetje, ki je bilo nekoč državno, potem pa je prešlo v last slovenskega finančnega investitorja s sedežem v tujini?

Pri odločanju je metodološko-uredniški tim vodila usmeritev slovenskega pionirja podjetništva, člana sveta Gazel, dr. Viljema Pšeničnyja (pred leti je dinamičnemu podjetništvu posvetil tudi svoje doktorsko delo): »Menim, da je eden najpomembnejših kriterijev, da lahko govorimo o gazeli, ta, da mora gazelo voditi ali upravljati dinamični podjetnik. Če za hitro rastočim podjetjem po kriterijih, ki veljajo za vse, stoji dinamični podjetnik, potem je moje mnenje, da gre za gazelo. Za ilustracijo: mislim, da je bila leta 2003 med prvimi desetimi gazelami v Evropi družba iz Avstrije, ki je bila stara 100 let, s tem, da 95 let ni bila gazela, ampak je to postala, ko jo je prevzel neki podjetnik. Pred tem je bila v družinski lasti, ugledna, vendar nič posebnega. Tudi v Sloveniji je bilo v minulih letih kar nekaj gazel, ki so bile nekoč družbena podjetja, po prevzemih pa so postala hitro rastoča.« Na srečanju sveta Gazel maja letos je prisotne presenetil z izjavo: »Tudi Primož Trubar je bil gazela.«

»Vprašanja so enaka, ne pa tudi odgovori. Kaj pomeni biti dober v poslu? Znati poiskati vedno nove odgovore. To je lastnost, ki odlikuje gazele,« je bilo oktobra 2003 zapisano v uvodniku tematske številke, posvečene gazelam. Pet let pozneje metodologija izbora sledi istemu poslanstvu spodbujanja rasti in odkrivanja najboljših med najhitreje rastočimi. In je pri tem še posebno pozorna na izzive, ki se odpirajo gazelam ter gospodarstvu na področju zaposlovanja in zaposljivosti.

Tudi prihodnja leta bodo gazele tisti dinamično rastoči posamezniki, podjetja in organizacije, ki uresničujejo vrednote rasti, uspeha in širine. Najboljši ne pristajajo na ultimat ali-ali, sposobni so obojega: dinamične in hkrati trajnostno naravnane rasti. Rast takšnih podjetij po mednarodnih raziskavah v petdesetih letih presega povprečno tržno rast kar za štirinajstkrat.

Zato bistvo (metodologije) projekta Gazela vztrajno ostaja enako: spodbujamo rast. Podjetij, posameznikov, zaposlenih, gospodarstva, širšega okolja, Slovenije, Evrope. In sebe.