Toda njegov glas, kot je opozoril pater dr. Tadej Strehovec, ni osamljen, saj je minulo poletje tudi britansko zdravniško združenje sprožilo pobudo o odvzemu te pravice. V Veliki Britaniji je namreč že težko najti zdravnika, ki bi opravil splav. Na drugi strani velike luže, v ZDA in Kanadi, pa ravno v tem času želijo zdravnike, ki uveljavljajo ugovor vesti, tudi pravno zaščiti.
Ugovor vesti - ustavna pravica
V Sloveniji ima zdravstveno osebje - ne le zdravniki, tudi medicinske sestre, študentje - po zakonu o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 (člen 56) pravico do ugovora vesti, če sodi, da poseg ni v skladu z njegovo vestjo in mednarodnimi pravili medicinske etike. Še posebno za zdravnike je ugovor vesti opredeljen v 31. členu zakona o zdravniški službi. Po zadnjih podatkih to ustavno pravico (46. člen) skladno z zakonom uveljavlja 78 slovenskih zdravnic oziroma zdravnikov, pravijo pa, da je neuradna številka še enkrat večja.
Nekaj ginekologov je pravico do ugovora vesti uveljavilo tudi na Ginekološki kliniki v UKC Ljubljana, kjer, kot je povedal strokovni direktor klinike doc. dr. Adolf Lukanovič, doslej zaradi tega še niso imeli organizacijsko-delovnih težav, "če pa bodo, se bomo morali o tem pogovoriti". Lukanovič spoštuje institut ugovora vesti, vendar se zaveda tudi težav, ki bi jih zaradi pomanjkanja zdravnikov in druge, na primer delovne zakonodaje lahko imeli v javnih zdravstvenih ustanovah. Poleg tega opozarja, da je treba v primerih posilstva, narkomanije, hudih socialnih razmer nosečnost prekiniti, enako kot v primeru, da prekinitev nosečnosti svetuje višja republiška strokovna komisija, v kateri so psihiater, ginekolog, internist in socialna delavka. "Če tega ne bo naredila stroka, bodo 'rablji'. Mi bomo spoštovali svojo vest, oni pa bodo za velik denar izrabljali stiske bolnic in jih spravljali v življenjsko nevarnost," je prepričan Lukanovič.
Večina ginekologov, ki so uveljavljati to pravico, na primer v splošnih bolnišnicah Novo mesto in Jesenice (takšnih primerov niso imeli v UKC Maribor in SB Celje), si je delo raje poiskala v zdravstvenih domovih, kjer splavov ne opravljajo. Kljub temu pa naj bi bolnicam zanje napisali napotnice, predpisovati pa jim morajo tudi kontracepcijo ali hormonsko zdravljenje. Na vseh teh področjih je mogoče uveljavljati tudi ugovor vesti. Razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo je o tem še v času, ko ga je vodila prof. dr. Helena Meden Vrtovec, zavzel podobno stališče, kot ga je predlagala konvencija Združenih narodov o pravicah žensk iz leta 1999: "Če so pravice ženske zaradi ugovora vesti zdravnika omejene, je njegova dolžnost, da jo napoti k drugemu zdravniku." Mednarodno združenje ginekologov in porodničarjev je izdelalo še nekaj načel in priporočil: na prvo mesto so postavili odkritost, kar pomeni, da morajo bolniki vedeti, kaj je zdravnik pripravljen storiti in česa ne, zdravnik je dolžan dajati nevtralna pojasnila in napotiti bolnice drugam, spoštovati pa mora tudi bolničino izbiro. Kljub tem priporočilom se kdaj tudi zatakne. Posamezni zdravniki so v nekaterih zdravstvenih ustanovah (podatke hranimo v uredništvu) bolnicam ob prekinitvi nosečnosti nalagali krivdo in smrtne grehe, rado pa se je zapletlo tudi pri vstavljanju materničnih vložkov. Zdravnike, ki so uveljavljali ugovor vesti, je v zadrego spravljala tudi postkoitalna kontracepcija, ki pa jo je zdaj mogoče brez recepta kupiti v lekarni. Toda tudi nekateri farmacevti želijo uveljavljati ugovor vesti in ne izdajati kontracepcije. Zato jih je v zadnjem času nekaj, tako pater Strehovec, celo izgubilo službo.
Globa od 650 do 1200 evrov
Zakon zahteva, da mora biti ugovor vesti vpisan v zdravnikovem registru na zdravniški zbornici, o tem pa mora zdravnik obvestiti tudi delodajalca. Vse to mora storiti pred zaposlitvijo oziroma pred posegom, drugače je po zakonu lahko kaznovan s 650 do 1200 evri. Ta določila za višjega predavatelja na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani, dr. Blaža Ivanca, porajajo vsaj tri sklope vprašanj: določilo o globi je v koliziji s pozitivnim vidikom svobode vere in vesti, saj je lahko nekdo ateist, kasneje pa vernik; določbe lahko skrivajo prikrito diskriminacijo, saj ni jasno, zakaj zdravniška zbornica podatek o uveljavljanju ugovora vesti potrebuje in kako ga varuje; ni pa razumljivo niti to, zakaj so pogoji za ugovor vesti za preostale zdravstvene delavce strožji kot za zdravnike. O slednjem na sobotnem posvetu niso govorili, saj je bila glavnina udeležencev (okoli 80) zdravnikov. "Te pa," je poudaril prof. dr. Jože Trontelj, "zavezuje že Hipokratova prisega, da bodo svoje delo opravljali z vestjo in dostojanstvom in bodo varovali človeško življenje od začetka in ne bodo opravljali posegov za kriminalne namene". Ugovor vesti, tako Trontelj, potrebuje in ima v zakonu tudi omejitev te pravice, saj zdravnik ne sme zavrniti posega, ki je potreben, da bi rešil življenje ali odvrnil hudo škodo trajne telesne okvare ali duševnega zdravja.
Ugovor vesti tudi za bolnike
Predsednik komisije za medicinsko etiko je spomnil, da obstajajo ugovori vesti tudi na bolnikovi strani. Najbolj znan ugovor je povezan z Jehovimi pričami, saj ta verska skupnost svojim članom prepoveduje sprejemanje tuje krvi, ker jim tako narekuje sveto pismo, novejši primer pa je po Trontljevem mnenju 30. člen letos sprejetega zakona o bolnikovih pravicah, ki določa, da ima bolnik pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, razen ko bi to ogrozilo njegovo življenje ali bi huje ogrozilo zdravje drugih. Trontelj je prepričan, da mnogi ta člen, ki se je iz osnutka do zakona vsebinsko spremenil na slabše, berejo narobe. Po njegovem lahko okuženi z ebolo ne dopusti, da bi ga zaprli v karanteno.
Tudi prof. dr. Matjaž Zwitter, ki etiko biomedicinskega raziskovanja predava študentom medicine na mariborski univerzi, je svoje razmišljanje usmeril na bolnike, saj se po njegovem prepričanju v današnjih družbenih razmerah v ospredje postavlja avtonomijo bolnikov, zapostavlja pa se avtonomijo zdravnikov. Na avtonomijo bolnikov gleda z bojaznijo, ker se za njo pogosto skriva zelo banalen interes družbe, ki se želi znebiti stroškov za neozdravljivo bolne (uveljavljanje evtanazija) ali s prenatalno diagnostiko hendikepirane otroke. Zanj je posebna hipokrizija tudi to, da družba žensko, ki rodi otroka in ga odda v posvojitev, obsoja, medtem ko se s splavom temu izogne. Kako težko je biti tožnik in še težje razsodnik na tem področju, je povedal tudi prim. dr. Vasilij Cerar, ki je eden prvih v Sloveniji uveljavil ugovor vesti. Toda tudi sam se očitno zaveda, da so nekateri posegi v medicini nujni in da "čim dlje je človek oddaljen od bojnega polja, tem bolj veselo o dogodkih na njem razpravlja".
