V Demokraciji je bil namreč 27. novembra 2003 objavljen Kocjanov članek Črni les - kaj je res?, v katerem so bile po mnenju Lajhove navedene neresnične in nepreverjene informacije, ki so jo močno prizadele. Da je omadeževal čast in dobro ime tožnice, se je strinjala tudi sodnica Barbara Krpač Ulaga s pravdnega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča, sodba pa še ni pravnomočna.
"Medijski umor"
O domnevnih nečednostih v domu starostnikov Črni les je bilo leta 2003 prelitega veliko črnila. Lajhova je vložila vrsto tožb zoper medije oziroma njihove izdajatelje, skupen očitek pa je bil, da so z načinom poročanja nad njo izvršili "medijski umor". V Kocjanovem zapisu jo je zmotilo, ker je pisal o "dobičkaželjnih in nevestnih posameznikih, ki želijo na račun starostnikov na hitro obogateti", o tem, da nekateri v Lajhovi vidijo "dobrotnico in svetnico, drugi pa samo preračunljivo izkoriščevalko ostarelih in slabotnih" in da je verjetno resnica nekje vmes ter da je Lajhova vse usluge svojim varovancem "pridno zaračunavala, zaradi česar o kakšni dobrotnici s posebnim posluhom za ostarele in zapuščene ne moremo govoriti, res pa je, da je v svoj hotel brez izjeme sprejela vse, ki so jim uradne institucije zaprle vrata, tudi tiste, ki so prišli k njej samo umret". Na koncu pa je novinar še zapisal, da je dom vrsto let deloval brez potrebnih dovoljenj in da za to ni kriva le Lajhova, ampak tudi pristojne ustanove, ki so ji to omogočile.
Tožnica, ki je sprva zahtevala 20.800 evrov odškodnine, potem pa je zahtevo znižala na 2500 evrov, je v tožbi zapisala, da jo je novinar žalil in jo označil za preračunljivko in izkoriščevalko, čeprav so v resnici nekateri starostniki pri njej bivali celo brezplačno. Zmotilo jo je tudi pisanje o dovoljenjih, saj je imela ob odprtju doma vse potrebne dokumente, pozneje pa je res dobro leto delovala brez uporabnega dovoljenja. Kocjan pa je po drugi strani trdil, da je vse te informacije nameraval preveriti pri tožnici, pa se ni javljala na mobilni telefon, zato je povzel pisanje drugih medijev, in sicer tako pozitivno kot negativno, bralcu pa je prepustil, naj si na tej podlagi ustvari svoje mnenje.
Tudi klofute in pljuvanje
Sodnica je na koncu ocenila, da je novinar v članku o Lajhovi nanizal precej nepreverjenih negativnih vrednostnih sodb, ki jih na sodišču ni dokazal, medtem ko je tožnica z dokumenti o cenah nastanitve dokazala, da ni nikogar izkoriščala. Predložila je tudi pravnomočno oprostilno sodbo v zvezi z obtožbo, da si je pridobila premoženjsko korist, in z listinami dokazala, da je dve leti delala z vsemi dovoljenji, potem pa so ji res vzeli uporabnega. Brez njega je torej res poslovala dobro leto in ne več let, kot je zapisal novinar.
Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo, da je Lajhova zaradi afere izgubila službo (prijavljena je na zavodu za zaposlovanje, a menda njeno ime velja za nezaželeno) in zdravje, zaradi pisanja je bila celo deležna klofut in pljuvanja. Posledice čuti še vedno, čeprav po mnenju sodišča zanje ni kriv le omenjeni članek (nasprotno, celo tožnica sama ga je označila za enega bolj prijaznih), pač pa tudi pisanje drugih medijev.
