»V praksi ugotavljamo, da nekateri še vedno živijo z zakonodajo iz leta 2005, medtem pa se je že dvakrat, trikrat spremenila,« je dodala Mlakarjeva, ki vidi coklo razvoja gospodarstva predvsem v visokih socialnih prispevkih. Ti predstavljajo kar 40 odstotkov stroškov plače.

Vlada Janeza Janše je v okviru ekonomskih in socialnih reform napovedovala tudi obsežne spremembe davčne zakonodaje, ki naj bi med drugim pomembneje razbremenile gospodarstvo. Kako so gospodarstveniki, s katerimi sodelujete, zadovoljni z uresničevanjem obljub?

Zakonodaja, ki je veljala v letih 2005 in 2006 in jo je oblikovala še prejšnja vlada, je bila zelo ostra, kar se tiče možnosti davčnega optimiranja in razvoja. Reforma 2007 je popravila napake, omilila davčno zakonodajo, bistvena pri tej davčni reformi pa je, kar se tiče fizičnih oseb, cedularna obdavčitev. Tukaj priznavajo tako strokovnjaki iz prakse, kot tudi na davčni upravi in na ministrstvu za finance, da je bil storjen dober korak. Cedularna obdavčitev, ki ne gre v dohodnino, je namreč dosegla, da so si podjetja izplačevala več dividend, več dobička. In 20-odstotna ali prej 50-odstotna davčna obdavčitev je bistvena razlika in upam, da nova vlada, kakršna koli že bo, ne bo posegala v to cedularno obdavčitev.

Če prav razumem, so gospodarstveniki s sedanjim davčnim sistemom kar zadovoljni. Trgovci z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki jih je vlada letos obdavčila s 40-odstotno stopnjo, se verjetno ne bi strinjali...

Ta turbo davek, ki so ga letos uvedli, je spet korak nazaj k tistemu, kar so želeli narediti z davčno reformo. Se pravi, naredili smo cedularno obdavčitev pri kapitalskih dobičkih, obrestih in dividendah, hkrati pa so letos ugotovili, da so izvedeni finančni instrumenti potrebni višjega davka. Tako finančna kot davčna stroka ugotavlja, da ni nobenega razumnega razloga za to 40-odstotno obdavčitev. Kolikor je davčna reforma naredila plusov, so s tem letošnjim turbo davkom naredili korak nazaj.

Bo imel enkrat višji davek na izvedene finančne instrumente, kot velja za kapitalske dobičke, po vašem mnenju želen učinek?

Morali bi ga izenačiti s kapitalskimi dobički glede na obdobje lastništva. Ni smiselno nekoga preveč obdavčiti. Vemo, da lahko tudi finančni strokovnjaki poiščejo druge vrste instrumentov, ki ne bodo zapadli kot turbo davki, ampak bodo šli v kapitalske dobičke. Kadarkoli je država oziroma davčna reforma povzročila ali določila višjo stopnjo obdavčitve, iz tega ni pobrala toliko, kolikor so v teoriji računali. Višja kot je stopnja davka, manj bo tega prometa, manj bo prihodkov v proračun.

Gospodarstvo se že več let v en glas pritožuje nad visoko obdavčitvijo dela, ki da bremeni gospodarstvo in niža konkurenčnost. Kako ocenjujete postopno zniževanje davka na izplačane plače?

Želja postopnega zmanjševanja davka na plače je bila razbremenitev gospodarstva, to je dejstvo. Je pa treba pogledati, komu ta razbremenitev dejansko pripada, komu v praksi prihaja v poštev. Proizvodna podjetja, kot so tekstilna podjetja ali druga proizvodnja podjetja z manj izobraženimi delavci, z majhnim dobičkom, imajo pretežni del zaposlenih z nizko plačo, ki ni obremenjena z davkom na izplačane plače. In ugotovimo lahko, da pride v poštev le za tiste, ki so imeli visoke plače in visok davek na izplačane plače. Tistim, ki bi nujno potrebovali razbremenitve z dajatvami, kot so na primer tekstilna, lesna in druge proizvodne dejavnosti, pa ni prišlo v poštev. Če je bil cilj razbremenitev gospodarstva, menim, da v teh proizvodnih panogah ni dosegel svojega cilja.

Obstajajo predlogi, da bi se lahko davek na plače glede na visoke prihodke v proračun zaradi višje gospodarske rasti ukinil že letos in ne postopoma do leta 2009. Kako ocenjujete tak predlog?

Ta umetni davek, ki je prišel pred leti zaradi proračunske luknje, bi bilo treba absolutno odpraviti. Ampak podjetjem v proizvodni panogi to ne bo pretirano koristilo. Že več let pravim, da ni prave davčne reforme brez reforme socialnih dajatev. Slovenija je zelo, zelo obremenjena s socialnimi prispevki, in kadarkoli se pri obdavčitvi fizičnih oseb primerjamo z drugimi državami, pozabimo, da so naše plače obremenjene tudi s socialnimi prispevki, in sicer tako pri prejemnikih, fizičnih osebah, kot pri izplačevalcih. Glede na to, da ne prejšnja ne sedanja vlada nista niti začeli socialne reforme v smislu zmanjševanja prispevkov, je to očitno neko breme ali področje, ki se ga je težko lotiti.

Plačevanje socialnih prispevkov je za gospodarstvenike torej veliko večja težava kot davek na izplačane plače?

Seveda. Če pogledamo: delavcu od bruto plače odtrgajo za socialne prispevke nekaj več kot 21 odstotkov, bistveno pa je, da še podjetje plača več kot 16 odstotkov socialnih prispevkov, kar pomeni, da skoraj 40 odstotkov stroškov za plače predstavljajo socialni prispevki. In če nato ugotavljamo, da zdravstvo nima denarja, težava bodo pokojnine, se je treba vprašati, kam gre ves ta denar. Mislim, da je bistvo vsega prevelika razsipnost proračuna glede na to, koliko dobi in koliko to podjetje stane. Če bi dejansko želeli slediti nekemu zagonu, je segment socialnih prispevkov tisti, v katerem je še veliko prostora za razne ukrepe.

Veliko negodovanja je bilo med gospodarstveniki ob ukinitvi olajšav za vlaganja v investicije. Kako so to dejstvo sprejela podjetja, s katerimi sodelujete?

Dejstvo je, da so bila podjetja razvajena glede davčnih olajšav. 40-odstotna olajšava je lahko povzročala anomalije pri obdavčitvi, predvsem pri tistih, ki so bili finančno močnejši in so lahko brez težav vlagali, pa ne plačevali davka, kar je bil tudi temeljni razlog za ukinitev olajšav. Vendar je padec na skoraj nič le prehud šok za podjetnike in gospodarstvo.

Vlada pravi, da lahko podjetja še vedno uveljavljajo olajšave, in sicer za vlaganja v raziskave in razvoj, obstajajo tudi posebne regijske olajšave...

Nekatera podjetja so znova pridobila, a predvsem tista, ki imajo tudi svoje lastne raziskovalne oddelke. Razna storitvena podjetja, ki so po teoriji in praksi najbolj dobičkonosna in plačujejo največ davka relativno glede na prihodke, pa so ostala brez olajšav. In tudi zaradi tega, ker olajšav za storitvena podjetja ni, le-ta iščejo možnosti za ustanovitev podjetja v tujini z nižjo obdavčitvijo, zato da nekaj prihranijo. Kar precej podjetij je to tudi že storilo.

Vlada je vrnila olajšave za investicije do 10.000 evrov...

Ne moremo reči, da je bila to neka reforma, ampak bolj gašenje požara. Nekdo je lobiral, pritiskal na vlado in uvedli so znova to olajšavo, ki naj bi bila neke vrste splošna. A vprašanje je, koliko majhnih podjetij, ki tudi veliko prispevajo v proračun, bo lahko te olajšave sploh izkoristilo. Določena je namreč vrsta pogojev in omejitev, predvsem glede števila zaposlenih, vrste vlaganj, in vprašanje je, koliko bo zaradi tega navideznih zaposlitev za izkoriščanje olajšave. Velikim podjetjem pa je ta olajšava kapljica v morje. To lahko primerjamo z dogajanjem, ko je težavo predstavljalo obračunavanje DDV, predvsem pri majhnih in srednjih podjetnikih in je predsednik vlade napovedal reformo, ki je predvidevala, da bodo majhna podjetja in samostojni podjetniki lahko plačevali DDV po plačani realizaciji. Seveda so bili v prvem trenutku vsi zadovoljni, vendar se je kmalu izkazalo, da ne bo učinka. Administracija, ki bi bila potrebna za takšen način obračunavanja, je povzročala višje stroške, kot bi bile morebitne koristi od sprememb pri plačevanju DDV.

Ali vas vlada povabi k pripravi sprememb davčne zakonodaje?

Povabili so nas k zadnjim spremembam, a le kot posameznike, ne kot organizacijo, ne kot Zbornico davčnih svetovalcev Slovenije. Želimo si, da bi nas povabili kot strokovno institucijo, zato smo tudi prešli na zbornično organiziranost. Borili se bomo, da bomo prepoznani v odnosu do države, do vlade. Glede na to, koliko se je davčna zakonodaja spreminjala, predvidevamo, da se bo tudi naprej, že zato, ker se gospodarstvo razvija, če že ne zaradi gospodarskih struktur, ki lobirajo in pritiskajo. In tukaj vidimo močan potencial v zbornici strokovnjakov, ki lahko iz prakse dajejo pripombe oziroma sodelujejo pri spremembi zakonodaje. Menimo, da bo zbornica več dosegla tudi v odnosu do samih davčnih strokovnjakov, ki nimajo v Sloveniji nobenih zakonskih podlag. Trg nas uravnava in vemo, kakšen kaos je lahko na trgu. Želimo si, da bi kot zbornica imeli možnost izobraževanja, podeljevanja licenc, ki bi bile priznane tudi na ravni države.

Kaj pomeni za vas kot davčno svetovalko davčna utaja?

Eno je davčna optimizacija, drugo pa je davčna utaja. To je težak pojem, ki pomeni načrtno utajitev davka. Večina utajenega davka, ki ga navaja Durs, izhaja s področja davka na dodano vrednost, pri čemer je Durs prepozno ugotovil, da se dogajajo nepravilnosti. Zdaj rešujejo te težave tako, da prevalijo plačilo na plačljive subjekte. Kot na primer pri nakupu avta, kjer pridejo terjati DDV h kupcu in mu lahko avto tudi zasežejo.

Da bi se ognili plačevanju davka, se podjetniki odločajo tudi za prenos sedeža družbe v tujino, v države, ki veljajo za davčne oaze...

Davčne oaze so v državah z nizko obdavčitvijo, ki se giblje med nič in petodstotno obdavčitvijo, nad katero so vsi zelo navdušeni in kar nekaj od teh se je že odločilo za selitev podjetij in s tem kapitala na takšna področja. Pri tem optimizirajo davek podjetja, ne smemo pa pozabiti, da so lahko kot fizične osebe še vedno obdavčeni v Sloveniji. Tukaj pa imamo obdavčitev po principu svetovnega prihodka, kar pomeni, da mora davčni rezident Slovenije tukaj napovedati vse svoje dohodke, ki jih prejme kjerkoli. Samo od poštenosti posameznika pa je po navadi v veliki meri odvisno, ali sploh poročajo Dursu o svojih dohodkih iz davčnih oaz in na te dohodke tudi plačujejo davek v Sloveniji. Države, ki veljajo za davčne oaze, veljajo za takšne tudi zato, ker niso zavezane h kakršnemu koli obveščanju drugih držav o finančnih transakcijah posameznikov. Res je, da ima Durs možnost po zakonu, da preverja vir premoženja, ki ga posameznik ima, vendar je to določilo v praksi zelo težko izvajati in tako tudi težko ugotavljati morebitne davčne utaje tudi na teh področjih.