Kot dolgoletni član ansambla in zdaj ravnatelj razmere v hiši verjetno zelo dobro poznate. Kako bi ocenili stanje, v katerem je Drama danes?

To, da poznam Dramo do obisti, je dobro, pa tudi nujno. Vem, kaj pomeni biti direktor, vem pa tudi, kaj pomeni biti igralec ali kateri koli drug sodelavec v tej hiši. Bi pa dodal, da se pomembnost direktorske funkcije v nacionalnem gledališču morda pretirano poveličuje; to delo ni nekaj zelo nejasnega, stvari so natančno opredeljene, točno se ve, kdaj je treba kaj oddati na ministrstvo, koliko je treba pripraviti predstav na sezono... Tisto, česar je zadnje čase v tej hiši malo manjkalo, je bilo pravo vzdušje, to, da se ljudem prisluhne in se z njimi pogovarja, in to ne samo z umetniki, ampak tudi z vsemi drugimi sodelavci. Ta deficit poskušamo zdaj z velikimi koraki popraviti in moram reči, da je odziv izjemen.

Po umetniški plati pa je bila Drama vedno dobra. In to pred 32 leti, ko sem prišel vanjo, pa pred dvajsetimi leti, pa v obdobju, ko jo je vodil prejšnji ravnatelj - in tudi ne vidim razloga, da ne bi bila dobra še naprej. Vse sicer zanima, zakaj je potem sploh prišlo do spremembe na mestu ravnatelja, če pa je bilo vse tako fantastično. Ker ni bilo vse tako fantastično, če pa je že bilo, bi bilo lahko še bolj.

Mislite na že omenjeno vzdušje in komunikacijo?

Poglejte: to, da je Drama osrednje slovensko gledališče, je nesporno. In tistega, kar lahko uprizorimo mi, ne zmorejo niti tri druga gledališča skupaj - vzemimo za primer predstavo Idiot, uprizori jo lahko le ansambel, kakršnega ima Drama, nihče drug. Toda ravno na te ljudi, ki nenehno vadijo, se razdajajo in ne nazadnje razgaljajo, se je ves čas pozabljalo. Pa četudi se s takim ansamblom kaj dosti zavoziti ne da, verjemite mi, da ne. To so izjemni posamezniki, ki se znajo vključiti v kolektiv, in takšni so zato tudi naši izdelki. Kadar se je govorilo o veličini Drame, pa se je to zmeraj spregledovalo in ne nazadnje se teh ljudi tudi ni primerno nagrajevalo, bodisi s čisto običajnimi osebnimi dohodki bodisi z nekimi občasnimi nagradami, ki so bile za kakšne izjemne dosežke seveda dopuščene in zakonite - to se, reči moram, v tej hiši ni zgodilo nikoli. Naj vam povem, da ima igralec iz kakega drugega podobnega gledališča v primerjavi s svojimi generacijskimi kolegi v Drami za sedem do osem razredov višjo plačilno osnovo - kar pomeni, da se v tej hiši ni skrbelo za napredovanja in da se ljudi ni nagrajevalo v skladu s tem, kako dobri so, da ne govorimo o veliko večjem številu ponovitev, ki ga imajo.

V kakšni meri pa to sploh lahko spremenite? Drama je pač javni zavod, vezan na sistematizacijo...

Mojim igralcem ne bi bilo treba toliko zaostajati za kolegi, če bi se jim zmeraj dalo tisto, kar jim je bilo mogoče dati. Seveda bom to stanje popravil, kolikor bo mogoče, z nekimi dodatnimi pojasnili in zahtevami - toda tega ne bi bilo treba, če bi se to počelo sproti.

Je bil to eden od razlogov, da ste se odločili kandidirati za mesto ravnatelja?

Poglejte, za kandidaturo sem se odločil predvsem na prigovarjanje mojih kolegov, ki so začeli izgubljati živce zaradi slabe komunikacije in preobremenjenosti; dobesedno so me prosili, naj postavimo stvari na svoje mesto. Nisem imel teh ambicij, ampak tu je bilo treba nekako presekati, ni bilo več ustvarjalnega, spodbujajočega vzdušja, kajti imeli smo takšno hiperprodukcijo, da je ni bilo več mogoče zdržati. Pa čeprav bom moral kot ravnatelj tudi letos izpolniti enak plan, gre za enajst premier v manj kot devetih mesecih, in to pravzaprav z enakim številom ljudi kot pred petimi leti, ko smo imeli obveznost devetih premier na leto. Razumljivo je, da se nezadovoljstvo počasi kopiči, igralci so si želeli normalnega tempa, ko človek lahko zajame sapo in preklopi iz enega v drug študij… Tudi sam sem pogosto študiral vzporedno dve igri, eno v Mali drami in eno na velikem odru. Dokler se to da, še gre, kasneje pa se pokaže, da to pušča hude posledice na igralcu; tudi kakovost ponovitev je močno upadala, saj so bile preveč poredko.

V trenutku, ko sem prevzel mesto ravnatelja, smo imeli kar 55 živih predstav! Od tega smo jih 25 že ukinili, toda na koncu sezone jih bo znova več kot štirideset. Vsi me sprašujejo, ali bom zmanjšal število premier; seveda bom! Pa ne na škodo števila gledalcev ali uprizoritev - le tiste, ki jih imamo, bomo večkrat ponovili. Poglejmo samo trenutni repertoar Male drame: to so predstave, ob katerih mi ni treba v tem letu narediti niti ene premiere, pa bi imel dvorano vsak večer odprto in polno, saj je bila le redko katera od njih odigrana več kot desetkrat. To so stvari, ki jih je treba popraviti, pa čeprav na hitro to ni mogoče; nastopil sem 4. septembra, pred tem pa nisem imel dostopa do nobenih informacij. Zdaj pač urejam, kar se pač da narediti.

Šele pred tremi tedni ste torej izvedeli, pri čem ste?

Vedel sem, kar sem pač vedel tudi sicer; ni pa bilo nobene prave primopredaje, šokiralo me je na primer, da mi prejšnji ravnatelj Pipan ni pustil niti osnutkov zasedb za letošnje predstave, ki jih je on uvrstil na repertoar in se zanje dogovoril z režiserji. Tako sem zdaj prisiljen hoditi po hiši in spraševati kolege, ali jim je kak režiser ali morda Pipan omenil, da naj bi igrali to ali ono vlogo; režiserji pa se čudijo, kako to, da nič ne vem, saj so bili že vse dogovorjeni. Vendar pa nisem zamerljiv človek in zato tudi nisem jezen na prejšnjega ravnatelja; vseeno mi je tudi, kaj so o meni pisali po časopisih, kajti moja vest je čista - pojasnil sem vam, zakaj to počnem: ker so me prosili in mi zaupali. Pa čeprav bi mi bilo najlepše in tudi najlažje s statusom trajnega prvaka odigrati po eno predstavo na leto in iti čez pet let v pokoj. Tudi nimam časa, da bi se jezil, odgovoren sem za 135 zaposlenih in 110.000 gledalcev v sezoni, dela pa ne manjka.

Če se dotakneva samega programa: letos morate pač izpeljati, kar vam je bilo zapuščeno, kakšni pa so vaši načrti za naprej?

Glejte, mene po ustanovitvenih aktih program prejšnjega ravnatelja prav nič ne obvezuje. Lahko bi rekel: tole bomo igrali, tistega pa ne, bomo pripravili nekaj drugega. Toda tega ne morem storiti, dogovorjeno je že sodelovanje z enajstimi režiserji, besedila so šla v prevajanje, kar je sicer lahko tudi naložba za naprej, abonmaji so prodani. Zato bom program s hudimi mukami izpeljal; mukami, pravim, predvsem zaradi njegovega obsega. Zdaj prihaja Kralj Lear, oktobra moramo za Borštnikovo srečanje obnoviti štiri predstave, sledi izredno težek projekt, Oresteja, kjer bomo igrali vse tri integralne dele - kar je skoraj enako trem manjšim predstavam. Potem gremo v praizvedbo Jančarjevega besedila Niha ura tiha… In vse te predstave imajo izredno velike zasedbe, prav zato bo to tako težak zalogaj. Položeno mi je bilo namreč na srce, naj nikar nimam znova 35 ali 40 gostov v sezoni, kakor je bilo to v prejšnjih letih, saj je to hud strošek.

Verjetno pa imajo svoje želje tudi režiserji; nekateri igralci so bolj zaželeni, ansambel je lahko zato tudi precej neenakomerno obremenjen…

Gotovo, ampak trenutno razen nekaj starejših kolegic v ansamblu ni ravno dosti takih, za katere bi lahko rekel, da niso obremenjeni z velikih številom vlog. Kar pa zadeva vizijo - seveda jo imam, ampak o njej bom spregovoril po tistem, ko se bom po premieri Kralja Leara sestal s svojimi tremi dramaturginjami; program bi rad oblikoval s konsenzom. Določene ambicije pa jasno imam, že petnajst let si, recimo, želim, da bi uprizorili Shakespearovega Julija Cezarja - z ansamblom, kot ga imamo, je pregrešno, da te igre v teh časih ne bi uprizorili, in to bo ena prioritet. Kakor koli že, o programu in njegovi realizaciji bom spregovoril čez dober teden; sicer pa moramo do 5. novembra tako ali tako oddati podroben finančni in programski plan za koledarsko leto 2009 in takrat bom predstavil tudi konkretne naslove za prihodnjo sezono. Za zdaj pa težko govorim o podrobnostih, saj je treba te projekte še natančno ovrednotiti, predvideti, koliko bo gostov in kakšni bodo materialni stroški… Ob vsem drugem, kar je za postoriti, se tega še nismo uspeli ustrezno lotiti.

Se intimno bolj nagibate h klasiki ali morda k uprizarjanju sodobnih besedil? Reči hočem, da obstajajo različni vsebinski in estetski pristopi k vodenju gledališča…

Res so nekatera gledališča bolj naklonjena "klasiki", druga pa novostim, eksperimentom, tudi spektaklom, če hočete. V Sloveniji imamo na primer izrazito režisersko gledališče in celo repertoarji se delajo glede na režiserje in z njimi. Do neke mere je to pač razumljivo: če ima kdo neke želje in zamisli, ni razloga, da mu ne bi dali priložnosti, če se to ustrezno vključi v kontekst. Ko pa bomo znali reči: glejte tega igralca, v karieri je preigral te in te vloge, zdaj pa je star petdeset let in mu bomo dali še tole vlogo, igro bomo na repertoar uvrstili posebej zanj - to bi bil pa korak naprej. Poglejte, režiranje in igranje gresta z roko v roki, toda igralec je vendarle osnova gledališča, brez njega ni mogoče narediti ničesar, z vsem dolžnim spoštovanjem do režiserjev. Ne nazadnje hodijo ljudje gledat igralce, in če so ti dobri in dobro zrežirani, je to že skoraj vse, kar je potrebno za uspešno predstavo.

Priznati moram, da mene včasih kakšna predstava bolj zanima zaradi režiserja.

Saj, zakaj pa ne, ampak takšnih, kot ste vi, je najbrž razmeroma malo. In veste, zgolj ime režiserja še ne zagotavlja dobre predstave, zvezde morajo biti zelo ugodno postavljene, da se njegova režija, koncept, energija in želje zlijejo s tistim, kar znajo in zmorejo igralci, v neki vrhunski izdelek. V gledališču namreč ni mogoče reči vnaprej: "Zdaj bomo naredili izjemno predstavo." Ne gre! Kajti vrhunska predstava se ob dobrem, strokovnem in predanem delu rodi - ali pa se ne. Je pa res, da v tej hiši pod neko raven pač ne bomo šli; imamo dobre in manj dobre predstave, slabih pa ne.

Leta 2010, torej po koncu prve sezone, ki jo boste oblikovali vi, naj bi se začela prenova stavbe Drame. Boste program oblikovali tudi z mislijo na spremenjene razmere, v katerih bo morala Drama delovati vsaj dve ali tri leta, kolikor bodo trajala dela? In kaj si vi sami mislite o sprejetem načrtu prenove?

Projektni načrt prenove, na podlagi katerega je mogoče zaprositi za gradbeno dovoljenje, je izdelan in ga je prejšnji ravnatelj Pipan poleti tudi javno predstavil. O tem načrtu sem se na ministrstvu že pogovarjal in vsem se zdi zadeva malo preveč megalomanska. V tem delu stavbe, kjer sediva, so po novem, recimo, predvidena štiri nadstropja, v njih številne pisarne in prostori, ki morda niso vsi potrebni. Meni je pravzaprav vseeno, navsezadnje mi je projekt do neke mere tudi všeč…

No, ker naj bi bil denar že odobren, bi bilo morda škoda, če ne bi izrabili priložnosti za temeljito in ambiciozno nadgradnjo…

Denar je vprašanje, saj se je prenova Opere medtem že precej podražila in zavlekla, zato ni mogoče pričakovati, da se bo končala do jeseni 2009. Prenova Drame pa se tudi ne bo začela, preden bo Opera gotova, kar pomeni, da bo prihodnja sezona še v celoti potekala v obstoječi stavbi, prepričan pa sem, da tudi tista za njo. Rezervni scenarij za čas obnove je sicer pripravljen - poskušali se bomo dogovoriti z Opero, da v njej odigramo najnujnejše abonmaje, termine bomo iskali tudi v Cankarjevem domu, sicer pa nam ne bo prav nič težko, če se bomo malo bolj podali po Sloveniji in zamejstvu, kjer je po naših predstavah ogromno povpraševanja. O teh stvareh se bomo podrobneje pogovarjali, ko bo čas za to. Projekt prenove pa nameravamo skupaj s skupino ljudi z ministrstva ter obema projektantoma natančno pregledati in ugotoviti, ali je mogoče kaj spremeniti, zmanjšati, morda drugače osmisliti. Delovati moramo s konsenzom, od investitorja do ljudi, ki bodo v tej stavbi živeli in delali; biti mora jasno, da je to tisto pravo. Po prenovi bo minilo precej let do nove investicije, zato jo je treba izpeljati v celoti in popolno.

Še prej pa nas čakajo določene stvari, ki jih je treba urediti takoj - skladišče v Šentvidu je preveč vlažno, zaradi česar nam kostumi propadajo; v sami Drami že leta, kolikor potekajo pogovori o prenovi, čakamo nekatera nujna popravila: žlebovi se mašijo, s strehe odpada omet; dvigalo v Malo dramo danes dela, jutri ne. Kot nacionalno gledališče si ne moremo privoščiti, da deset gledalcev tik pred začetkom predstave obtiči v dvigalu.