Delo nosi deloma dokaj poveden, deloma pa vendarle nekoliko enigmatičen naslov, ki pa se razjasni že kmalu po začetku dramskega dejanja. Če namreč "sen" obsega sanjski svet, je v "59" skrita neka idealistična oziroma idealizirana vizija boljšega jutri, kot jo je utelesila leta 1959 sklenjena kubanska revolucija. Vendar avtor ne sledi toliko neposredni politični tematizaciji, kolikor se z vprašanjem političnega ukvarja na čisto osebni, intimni ravni. V ospredje postavi na dvoje cepljeno osebo, Njega, ki sanja, in Njo, ki je sanjana, a ki je obenem tudi njegov oddaljeni Drugi. Hrepenenjsko-polaščevalski odnos, ki ga goji do Nje, in utopičnost lastnih želja ga končno vodita le v zaprtost znotraj varnih zidov svojega sveta. Hrs Pandur se torej odloča za dramsko ubesedenje območja, ki je pripovedno težko zgrabljivo, saj uhaja časovno-prostorskim in drugim določljivostim, in ki z vpeljavo lastnih prevpraševanj reflektira položaj sebe kot dramskega avtorja in kot osebnosti s konkretnim odnosom do sveta. A ravno mesta slednjega najbolj izrazito odsevajo dramske spodrsljaje, saj se v strukturo vpisujejo v pretirano deklarativni, samo misel nepoglabljajoči obliki. K tem se pridružujejo tista, v katerih avtor preveč manifestativno posega po raznem (angleškem) izrazju, da bi bodisi posredoval občuteno, a težko izrekljivo, bodisi odrazil moč vdirajočega. Vse to dodatno šibi krhkost dramske celote, kar posledično ustvarjalcem nalaga velik uprizoritveni zalogaj.

Peršuhova, ki je poleg režije s Hrsom Pandurjem poskrbela tudi za belo, z besedami popisano oziroma delovnimi polami čez in čez prelepljeno, pred gledalci razprto kvadrasto scenografijo, je gradila na prostorski zamejenosti in v tej predvsem na detajlih moško-ženskega odnosa. Posebno fino je prikazana (ne)zmožnost njunega (popolnega) telesnega zbližanja, selektivno odbrana medsebojna igrivost. Uprizoritvi pa največ doprineseta kreaciji belo kostumiranih (Nataša Peršuh za SQUAT) igralcev, Nine Ivanišin in Vita Weisa, ki že po videzu izpričujeta sopripadnost, konkretizirata pa jo z vzpostavljenim in v udejanjanju natančno odmerjenim dialogom. Združitev v eno je tako utelešena predvsem z usklajenim igralskim dihanjem.