Usoda

Vsak človek ima svojo usodo in svojo pot, ki ga nosi v življenje, eno žensko in svoje sanje, ki jih želi uresničiti. Vendar se velikokrat zgodi, da se te sanje razblinijo in ostane resnica, ostanejo dejstva, ostane resničnost z grenkim priokusom. Vsak človek je vreden samega sebe in v vsakem človeku je nekaj dobrega in nekaj slabega. Vsi ljudje pa smo krvavi pod kožo in vsak človek ima drugačen pogled na življenje. Svojo srečo si kroji vsak sam. Vse drugo je improvizacija in prilagajanje.

Usoda nas združuje ali pa tudi ne, saj veliko ljudi raje ostane samih, kot pa da bi bili večno razočarani ter nezadovoljni sami s seboj in s partnerjem, ki je zadnje čase poglavitnega pomena. Poglejmo na primer Mirana, ki je malo čustveno zajamral, pa je že dobil pismeno ponudbo.

No, vidite ženske, kako ste naivne, zdaj boste kot kure navalile na njega, ki je malo pojamral. Ne marate moških, ki vas spregledajo, ki s fotografskim pogledom pronicnejo v globino vaše duše in vam v obraz povedo resnico. Nobena pa noče slišati graje, kajti vajene ste večne pozornosti in tolerance. Smejete se nam v obraz, nas imate za pepete in nas večno preizkušate, hkrati pa izkoriščate naša čustva v svoje bizarne namene. Ženske ne marajo čustvenih moških, ne znajo ločiti med seksom in ljubeznijo. Če to dvoje združimo, potem lahko govorimo o medsebojni ljubezni. Ljubezen je tista sila, ki nas združuje, je kratkotrajna in minljiva. Na koncu pa ostanemo samo ljudje s svojo usodo, ki nam je dana že ob rojstvu.

Poglejmo na primer rožo. Steblo je ravno, čvrsto, posuto s trni in listi, predvsem pa je zdravo. Tako je tudi človeško telo. Cvet je lepe rdeče barve, njen vonj te omamlja, njena lepota te vzburja. Ko vene, te boli srce. In roža je lahko kot ljubezen, je lahko ženska, ki vene, in je nekaj, kar umira pred našimi očmi. Je živo bitje in je rastlina, ki nas razveseljuje in ki nas v danem trenutku osrečuje. Torej ljubezen prvo vzbrsti, cveti in na koncu umre.

Kar pa se tiče egoistične in materialistične ter posesivne ljubezni, ljubezni brez čustev, brez nežnosti, taka ljubezen je obsojena na propad. Ne vem, zakaj ženske nočete priznati same sebi, da ste ve največje zlo, ki hodi po dveh nogah in da nas držite v šahu zaradi tistega, kar imate med nogami. No, to pa je moška roža, zaradi katere so padali celo imperiji in zaradi katere je bilo toliko vojn. Tudi Trojo so požgali zaradi lepe Helene. Varanje imate v krvi, mi vam samo vračamo. Začeli pa smo tudi napadati. Vaše je, da se branite, ampak ne preveč. Miran je omenil štiri tipe žensk in vsaka je imela svoj značaj, vsaka ga je hotela omejevati, spremeniti, nobena pa mu ni hotela stati ob strani, z njim čustvovati in ga sprejemati takšnega, kot je. Ko moški enkrat začuti, da je objekt in da je vse usmerjeno na denar, se mu te iste ženske, ki ga obletavajo kot muhe, začnejo izogibati. Raj se razprši in nihče več ne brenči okoli tebe. Res pa je, da ima vsaka svojo zgodbo in nobena ni nič kriva. Krivi smo mi, dedci. Za vse, a ne? O tem, kdo je kriv in kdo ni, kdo je varal, kdo ne. To se mi zdi otročje, kajti samo beseda in samospoštovanje bo uredilo odnose med ženskami in moškimi. Ali vidite, kako malo se med seboj spoštujemo, saj se sedaj blatimo že po časopisu?

Morda se sprašujete, kaj se dogaja z Igorjem, da je tako sovražno nastrojen do žensk. Takega me je naredilo življenje. Ob vsaki zvezi se nekaj naučim, vendar kljub temu vedno nasedem. Vedno se konča vse pri denarju. Vedite, da imamo tudi moški vsak svojo zgodbo, svoje lepe in grenke spomine, a namesto da bi nas napake zbliževale, nas odtujujejo. Tudi jaz imam svojo zgodbo. Morda se bom enkrat tudi jaz odprl in dal na papir svojo bolečino. Moje srce je ranjeno in hrepeni po iskreni ljubezni, po toplini, nežnosti in pripadanju. Išče človečnost in spoštovanje. Res je, da nas ples zbližuje, nas razvedri, napolni pljuča s kisikom, poskrbi za dobro voljo. Gibi privlačijo, izžarevajo erotični naboj. Sprostijo se feromoni. Kakor pa veste, ženske ne ocenjujejo samo z očmi, ampak tudi vohajo in temu rečemo kemija. Če ni kemije, tudi ljubezni ni. Ampak nihče se ne potrudi za tisto pravo iskreno in čustveno ljubezen, za katero se splača truditi, jo negovati in spoštovati. Tega žal ni več. Čustva so preprosto izumrla. Ženska izžareva ljubezen v postelji, tam se vidi, koliko ji pomeniš in kako te ima v resnici rada. Potem zaslediš, da moški ni moški, če ne zna plesati. Tudi ženske niste prave gospodinje in poznam veliko žensk, ko ne bi jedel pri njih doma, kajti veliko dajo samo na svoj videz, zunanjost. Prav take feministke nas kritizirajo in nam solijo pamet. V gostilni sem videl marsikaj. Z leti se naučiš opazovati in kaj hitro si ustvariš o ljudeh čisto svoje mnenje. Predvsem pa otrdiš, kajti ni časa za čustva in toleranco, saj je življenje kruto in ne dovoli čustev. Čustva so tista, ki naj bi nas osvobajala, ne pa nas odvračala. Življenje je že samo po sebi kruto in za posameznika oteženo. Namesto da bi združili svoje ideale in se drug drugemu posvetili s poštenim namenom, se gremo rivalstvo ter gojimo nezaupanje drug do drugega. To, kdo zna plesati in kdo ne, je vprašanje. Kljub temu da ne zna vsaka ženske ljubiti ali pa ne obvlada samo misijonarskega položaja, še ni rečeno, da ne zna seksati. Nobeden ni imel z njo potrpljenja, da bi jo naučil, ali pa je spolno zavrta, brez domišljije in brez želje po inovativnosti. Veliko je zafrustriranih žensk. Zelo veliko je tudi žensk, ki hočejo biti pri petdesetih večne mladenke, osvajalke, poželjive in nenadomestljive, kajti čas se jim izteka.

Priti bodo morale do spoznanja, da se jim čas ustavlja, da je le partner tisti, ki je jim pripravljen stati ob strani, ter sprejemati stvari takšne, kot so. Če imaš nekoga rad, mu posvečaš ves prosti čas, si do njega zaupljiv, čustven, pazljiv, ga spoštuješ, si toleranten, skratka imaš ga rad takšnega, kot je, ga sprejemaš in mu ob težavah stojiš ob strani. Malo je žensk, ki to zmorejo in vse več moških raje ostaja samih in se gremo don juane. Tudi nam se izteka čas, mladost nam izgineva, mineva in nenadoma ostanemo sami. Starost je tista, ki rabi celega človeka in ki pozabi vse tegobe ter skrbi iz mladosti, vendar nas tudi starost nauči, da z leti postanemo modri. Življenje je labirint, ki nima izhoda, je pravljica, ki se začne z nekoč!

Morda se nekoč povrne tudi sreča? Igor