Minister ugotavlja še, da so se plače v prejšnjem sistemu poviševale glede na moč in agresivnost posameznega sindikata, kar naj se v tej reformi ne bi dogajalo. Če se je glede enotnosti sistema v načelu mogoče strinjati, da je narejen korak naprej, je njegova preglednost vprašljiva, opevana pravičnost pa je (zlasti v tem času) sicer prijetna za uho, dejansko pa je ni. Trditev o "skoraj popolnem soglasju sindikatov" pa je nasploh v nasprotju z dejstvi.

Enotnost

Drži, da je vzpostavitev enotne plačne lestvice 65 plačnih razredov (PR), ki opredeljujejo osnovne plače zaposlenih v javnem sektorju (v primerjavi s prejšnjimi različnimi izhodiščnimi plačami in poplavo količnikov za delovna mesta, posebnostmi v napredovanju, obračunavanju dodatkov za delovno dobo in izjemami, ki so se množile iz leta v leto), pozitiven dosežek. Vendar ta lestvica, skupne uredbe o napredovanju in delovni uspešnosti ter omejitev najvišjega možnega deleža dodatkov glede na osnovno plačo še ne zagotavljajo enotnosti, predvsem pa ne enakega položaja posameznih skupin zaposlenih. Nasprotno - razlike med možnimi razponi napredovanj v času celotne delovne kariere pri posameznih poklicih so tako velike, da enotnosti, še manj pa pravičnosti ne potrjujejo. V izraziti prednosti pri napredovanju v višje plačne razrede so tiste skupine zaposlenih, ki imajo večje število delovnih mest ali nazivov (uradniki, vojaki, zdravniki, novinarji). Majhno število delovnih mest in nazivov posamezne poklicne skupine pri isti stopnji izobrazbe hkrati praviloma pomeni zožitev razpona med začetno in možno končno plačo, ki jo lahko nekdo doseže v vsej delovni karieri. Za primer: razpon med najnižjo osnovno plačo novinarja (novinarja poročevalca, 31. PR) na javni RTV in najvišjo osnovno plačo novinarja komentatorja eksperta (57. PR) je 26 plačnih razredov. Pri učitelju z enako izobrazbo je razpon, ki ga lahko doseže v delovni karieri, 13 PR: od začetnika brez naziva (30. PR) do 43. plačnega razreda za učitelja svetnika v najvišjem možnem plačnem razredu. S čim je mogoče utemeljiti bistveno ožjo možnost napredovanja učitelja v delovni karieri, če naj bi sistem enotno in enakopravno urejal napredovanja javnih uslužbencev?

Preglednost novega plačnega sistema

Novi plačni sistem ureja vsaj 27 novih ali zelo spremenjenih doslej veljavnih predpisov (zakon, kolektivne pogodbe, uredbe), ki jim je treba prišteti še mnoge pravilnike in splošne akte, nad katerimi ni pravega pregleda. Popolnega seznama vseh uredb in pravilnikov, ki jih je treba uporabiti pri novem plačnem sistemu, ni mogoče dobiti niti na spletni strani ministrstva za javno upravo. Ob omenjenih predpisih je pri posameznih elementih plače treba upoštevati tudi druge zakone, na katere se zakon o sistemu plač v javnem sektorju sklicuje. Že samo dejstvo tolikšnega števila predpisov, ki so potrebni za delovanje novega plačnega sistema, trditvi o preglednosti izmika tla pod nogami. Zaposleni, ki bi želel razumeti, zakaj je bila njemu določena plača, kot jo prejema, drugemu, s katerim se želi primerjati, pa drugačna, bi bil pred preizkušnjo, ki bi zahtevala precejšen del dopusta. Dejstvo, da je bil plačni zakon od sprejetja leta 2002 do letošnje avgustovske prevedbe plač desetkrat spremenjen - nekajkrat od tega na vrat na nos, ker se je v časovni stiski reševalo napake ali pogajalsko pozicijo vlade -, je v zakonu pustilo sledi, ki niso prispevale k večji preglednosti sistema.

Pravičnost

Ali vlada res verjame svojim besedam, da je plačni sistem pravičen? Dvomim. Edino če meni to le zato, ker sama tako pravi. Pravičen, a za koga? Za vse javne uslužbence? Že če preleti ogorčena pisma posameznikov in skupin zaposlenih, ki se v zadnjih dneh kopičijo na mizah resornih ministrov, da javnih pisem bralcev po časnikih sploh ne omenjamo, bi morala vlada o pravičnosti globoko razmisliti. A kaj, ko se "pravičnost" tako lepo sliši.

Tisti, ki sistema ne občutijo kot pravičnega, najpogosteje citirajo drugi odstavek 1. člena zakona, ki opredeljuje temeljno načelo plačnega sistema: "Zakon določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti plač ter stimulativnosti plač." Načelo o enakem plačilu za primerljivo delo dopušča vzpostavitev pravičnih razmerij, a je hkrati lahko povsem prazno, saj je v celoti prepuščeno poljubni interpretaciji zainteresiranih o tem, katero delo je sploh medsebojno primerljivo. Če obrnemo temeljno načelo in vzamemo zares zatrjevanje ministra Viranta, da je novi plačni sistem pravičen, to pomeni, da so vsa delovna mesta, za katera zaposleni prejemajo enako ali zelo podobno plačilo, med seboj primerljiva po izobrazbi, zahtevnosti in odgovornosti.

Očitno je torej pravično, da se lahko mornar naddesetnik v Slovenski vojski s srednjo izobrazbo v najvišjem plačnem razredu izenači z začetno uvrstitvijo asistenta na univerzi, ki ima doktorat znanosti (36. PR). Delo višjega vojaškega uslužbenca, letalskega inženirja z univerzitetno izobrazbo (začetni PR 46, končni 56), je bolj cenjeno od rednega profesorja z doktoratom znanosti, ki je prvemu predaval na fakulteti (začetni PR 50, končni 55!). Argument, s katerim je vlada zagovarjala izrazito visoko uvrstitev vojaških delovnih mest glede na druge, sicer ni bila pravičnost, ampak pomanjkanje vojaškega kadra ta trgu dela. To je popolnoma zgrešeno. Trenutnih razmer na trgu dela ni mogoče vnašati v plačni sistem, kjer naj bi se vzpostavila pravična razmerja, ki naj bi odražala družbeni pomen, zahtevnost in odgovornost dela na posameznih delovnih mestih! Pomanjkanje vojakov bi morali rešiti z drugimi ugodnostmi, ne pa z vzpostavljanjem absurdnih razmerij. Pred dnevi so policisti uvrščanje vojakov razumeli kot izrazito nepravično, zato so zagrozili s stavko in upravičeno dosegli svoje: v posameznih nazivih bodo lahko napredovali tudi do 10 plačnih razredov. A zakaj ni omogočeno tudi učiteljem ali kustosom v muzejih, da bi v posameznih nazivih napredovali za 10 plačnih razredov? To bi bilo pravično.

Je pravično, da lahko "strokovni sodelavec" v javni upravi z univerzitetno izobrazbo in brez uradniških pooblastil v končnem plačnem razredu (48) za 5 plačnih razredov prehiti "učitelja svetnika"? Učitelj je nosilni poklic v vzgoji in izobraževanju, kar strokovni sodelavec v javni upravi ni, pa je kljub temu plača slednjega lahko bistveno višja kot najvišja plača učitelja z najvišjim možnim strokovnim nazivom, ki ga doseže manj kot 5 odstotkov vseh učiteljev. Je pravično, da redni profesor v najvišjem možnem razredu zaostane za 2 plačna razreda za novinarjem komentatorjem specialistom z dvema stopnjama nižjo izobrazbo? Je delo rednega profesorja na univerzi manj zahtevno od dela novinarja komentatorja specialista?

In ne nazadnje, je pravično, da bodo funkcionarji razlike med prejšnjimi in novimi plačami odpravili do septembra 2009, ne glede na makroekonomske zmožnosti države, vsi drugi javni uslužbenci pa do marca 2010, če bodo makroekonomske razmere to dopuščale?

Skoraj popolno soglasje socialnih partnerjev

Trditev, da je bilo pri oblikovanju novega plačnega sistema doseženo "skoraj popolno soglasje socialnih partnerjev", je zavajajoča in izkrivlja dejstva. Kolektivne pogodbe za javni sektor, ki opredeljuje temeljna razmerja med osnovnimi plačami orientacijskih delovnih mest, ni podpisal noben od reprezentativnih sindikatov v izobraževanju, kjer je zaposlenih 56.000 od 150.000 javnih uslužbencev. Če se več kot tretjina vseh javnih uslužbencev ne strinja z osrednjim dokumentom, ki je bil 6 let predmet pogajanj, je trditev o skoraj popolnem soglasju socialnih partnerjev preprosto zavajajoča. In ostane enako problematična tudi ob dejstvu, da so sindikati s področja izobraževanja podpisali kolektivno pogodbo dejavnosti, ki je zgolj omilila nesprejemljivost osnovnih razmerij iz kolektivne pogodbe za javni sektor.

Leta 2006 je državni zbor - brez soglasja sindikatov - spremenil določbo zakona o sistemu plač, ki je v temelju spremenila pogoje za sklenitev kolektivne pogodbe za javni sektor. Do takrat je veljalo, da bo kolektivna pogodba sklenjena, če jo podpišejo sindikati iz vseh dejavnosti javnega sektorja, ki prek svojega članstva zastopajo vsaj 40 odstotkov vseh zaposlenih v javnem sektorju. Spremenjena zakonska določba pa pravi, da je ta pogodba sklenjena, ko jo podpiše večina sindikatov v javnem sektorju. Ta razlika v temelju spremeni vpliv posamezne dejavnosti na razmerja. Seveda je bila sprememba interesno pogojena, saj je olajšala sklenitev in omogočila zaobiti interese zaposlenih v izobraževanju, kjer je zaposlenih več kot tretjina vseh javnih uslužbencev.

Napoved

Kakšna bo usoda novega plačnega sistema? Ker ne odpravlja neupravičenih razlik pri plačah primerljivih delovnih mest, ampak jih zgolj premešča drugam, ne bo socialno stabilen. Že prihodnje leto je pričakovati pritiske nezadovoljnih skupin zaposlenih, da se razmerja spremenijo, kar bo v veliki meri zaposlovalo vlado in sindikate v prihajajočem mandatu. Zadovoljni bomo lahko že, če na sodišča ne bo vloženo večje število tožb, kar se je sicer zgodilo tudi pri prejšnjem zakonu. Prevedbe in poračuni plač, ki jih je bilo zaradi političnih interesov vladnih strank potrebno izvesti še pred volitvami, bi lahko predstavljali prvi številčnejši val sodnih sporov. Zagotovo bodo posamezne določbe zakona o sistemu plač končale na ustavnem sodišču, saj so nekatere že napovedane. Tudi ni težko uganiti, da bo prva večja sprememba povečala število plačnih razredov, da bi omogočila dvig najvišjih plač. Če ne bi bile tako blizu volitve, bi se to zgodilo že pred zaključkom pogajanj.

Ker sem od nastanka zakona leta 2002 opozarjal na slabosti in sem vse do uveljavitve novega plačnega sistema avgusta letos ostal do njega kritičen, naj tako tudi sklenem. Novi plačni sistem bo doživel podobno usodo kot prejšnji, povzročal bo stalne napetosti in v nekaj letih bo tako spremenjen, da ga ne bo mogoče več spoznati. Sindikati bodo obvod poiskali prek kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, vlada pa prek uredb, čemur smo že bili priče, najbolj izrazito pri uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski. Zato je pričakovati, da bo kolektivna pogodba za javni sektor v nekaj letih postala mrtva črka na papirju, kjer bo delala družbo kolektivni pogodbi za gospodarstvo.

Bomo tudi takrat novi plačni sistem še ocenjevali za dosežek desetletja?

Branimir Štrukelj je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.