Dobro leto dni nazaj, 17. decembra, se je tunizijski prodajalec sadja Mohamed Bouazizi zaradi ekonomske stiske zažgal. Novica o tem obupanjem dejanju se je po severnoafriški državi, njenih sosedah in tudi po celem svetu hitro razširila, posledice pa so imele neslutene razsežnosti.
Bouazizijevo dejanje je ljudsko jezo v Tuniziji spremenilo v proteste, ljudje so množično odhajali na ulice zaradi visoke stopnje nezaposlenosti, korupcije, pomankanja svobode govora in drugih političnih svoboščin, pa tudi zaradi slabih življenjskih razmer. Tunizijski predsednik Zine el Abidine ben Ali pa je bil 14. januarja 2011 prisiljen odstopiti po 23 letih vodenja oblasti. 28. decembra so se protesti iz Tunizije razširili na sosednjo Alžirijo, dan pozneje so se med tamkajšnjimi protestniki in policijo vneli nasilni spopadi – trije demonstranti so bili ubiti, več kot 800 poškodovanih, aretiranih pa je bilo najmanj 1100. V dneh od 12. do 19. januarja je državo zajel val poskusov samozažiga. Predsednik Abdelaziz Bouteflika je 3. februarja po 19 letih razglasil konec izrednih razmer v državi, 15. aprila, tri dni po velikih študentskih protestih, pa je napovedal demokratične reforme.
Protesti v Tuniziji (foto: Daylife)
Januarja so protesti zajeli tudi Libanon (rezultat: 40-odstotno zvišanje plač), Jordanijo, Mauritanijo, Sudan (rezultat: predsednik Bašir obljubil, da na volitvah 2015 ne bo več kandidiral), Oman in Savdsko Arabijo.
Prvi večji pretres: V Egiptu odstop Mubaraka
Konec januarja se je začelo tudi v Egiptu. 28. januarja je egiptovska vlada deloma uspešno skušala odpraviti dostop do interneta po državi, da bi tako protestnikom onemogočila organiziranje prek spletnih družbenih omrežij. Še isti dan se je na deset tisoče ljudi zbralo na ulicah večjih mest v državi. Predsednik Mubarak je odstavil vlado in prvič po skoraj 30 letih imenoval podpredsednika države. Nasilni protesti pa niso ponehali, in 10. februarja je milijon ljudi na trgu Tahrir čakalo na Mubarakov odstop, a dolgoletni voditelj je povedal le, da del oblasti predaja podpredsedniku Sulejmanu, na trgu pa je zavladalo razočaranje. Egipčani so morali počakati še en dan, nato pa so lahko vendarle praznovali Mubarakov odhod z oblasti.
Veselje na trgu Tahrir ob odstopu Mubaraka (foto: Reuters)
Mubaraku in njegovima sinovoma so poleti pričeli soditi, vsi so obtoženi krvavega zatiranja demonstrantov, pranja denarja, korupcije in sklepanja škodljivih poslov za dobavo zemeljskega plina Izraelu pod mednarodno tržno ceno. Obtožbe so vsi kategorično zavrnili. Novembra so se protivladni protestniki znova podali na ulice in zahtevali prenos vojaške oblasti na civilno. V protestih so umrli najmanj trije ljudje, več kot 220 ljudi pa je bilo ranjenih. V državi sicer medtem potekajo parlamentarne volitve, ki bodo v treh fazah trajale do 27. januarja. Pred dnevi se je na ulice egiptovskih mest podalo na tisoče žensk, ogorčenih zaradi posnetka, na katerem policisti brutalno pretepajo neko protestnico.
Preberite si kolumne Ervina Hladnika Milharčiča, Republika Tahrir, Prekletstvo Bengazija, Civilizacijski zgled ter Piramide in demokracija
Reportaža iz Dnevnikovega Objektiva: Mi imamo prihodnost, oni je nimajo
Ključni dogodki vstaje v Egiptu
Komentarja Aleša Gaubeta: Arabska pomlad in Revolucija je vstala od mrtvih
Kolumna Tomaža Mastnaka: Egipt ni tako zelo drugačen od ZDA
Jemen: Saleh odstopil novembra
Sredi januarja je samozažig sprožil množične proteste tudi v Jemnu. Ljudje so demonstrirali zaradi vladnih predlogov za spremembe ustave, nezaposlenosti, slabih gospodarskih razmer in korupcije, kmalu pa so pričeli zahtevati tudi odstop jemenskega predsednika Alija Abdulaha Saleha, ki je bil na oblasti že 33 let. Po mesecih protestov, ki so bili pogosto tudi zelo nasilno zatrti, poskusu atentata na Saleha, je slednji 23. novembra vendarle odstopil. Za svojo vlogo pri protestih v Jemnu in zavzemanju za pravice žensk je Tawakel Karman prejela Nobelovo nagrado za mir.
Februarja so veliki protesti zajeli tudi Irak, Kuvajt in Maroko. Iraški premier Nuli al Maliki je oznanil, da se ne bo potegoval za tretji mandat, odstopili pa so guvernerji provinc in lokalne oblasti, v Kuvajtu je odstopila vlada, maroški kralj Mohamed VI. pa je odobril politične koncesije, obljubil referendum o ustavnih reformah, večje spoštovanje človekovih pravic in konec korupcije.
Šiitski protestniki v Bahrajnu (foto: Daylife)
V Bahrajnu so bili protesti sprva usmerjeni v dosego večjih političnih svoboščin in spoštovanja človekovih pravic, niso pa nameravali groziti monarhiji, velik vzrok zanje pa je bilo tudi nezadovoljstvo šiitske večine, ki jim je vladala sunitska manjšina. 14. februarja so državo zajeli večinoma miroljubni protesti, to pa se je spremenilo po nočnem napadu policije na speče protestnike tri dni pozneje. Umrli so trije demonstranti, dan pozneje pa so vladne sile streljale na protestnike, žalujoče in novinarje – protestniki so zatem pričeli pozivati k strmoglavljenju monarhije in vlade. Marca je kralj Hamad bin Isa Al Kalifa razglasil trimesečno izredno stanje, ki je bilo odpravljeno 1. junija. Od takrat je šiitska skupnost organizirala nekaj večjih protestov, med drugim so zahtevali izpustitev pridržanih protestnikov in konec sektaške diskriminacije, od julija pa se mora medicinsko osebje pred sodiščem zagovarjati, če pomaga ranjenim protestnikom.
V Libiji strmoglavljenje Gadafija
15. februarja se je začelo v Libiji. Manjši protesti zaradi življenjskih razmer so se sicer odvili že 14. januarja, protestniki v mestu Bajda so napadli policiste in vladne stavbe, sredi februarja pa so se odvili prvi protivladni protesti. Do 18. februarja je opozicija nadzirala že večino Bengazija, 20. februarja pa so protesti dosegli prestolnico Tripolis. Žrtev je bilo vse več, mednarodna skupnost je obsodila dogajanje, 17. marca pa je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 1973 in uvedel prepoved letenja nad Libijo, dva dni pozneje pa so Francija, ZDA in Velika Britanija pričele z zračnimi napadi na Gadafijeve sile. Julija so zavezniške države pričele priznavati nacionalni prehodni svet kot legitimnega predstavnika Libije (Slovenija ga je priznala 20. julija). Po krvavi bitki za Tripolis so konec avgusta protestniki zavzeli prestolnico in tako se je nasilno končalo 42 let njegove avtokracije. Gadafi je pobegnil v puščavo, uporniki pa so ga 20. oktobra zajeli in ubili v njegovem rojstnem mestu Sirti. Uradna razlaga libijskega prehodnega sveta je bila, da je Gadafi, čigar smrt smo lahko gledali v številnih posnetkih, umrl v navzkrižnem ognju, mednarodno kazensko sodišče pa je pred kratkim izrazilo skrb, da okoliščine, v katerih je umrl, vzbujajo sum o vojnih zločinih.
Komentar Aleša Gaubeta: Drzen Hazard
Kolumna Ervina Hladnika Milharčiča: Križarjenje po Sredozemlju
Iz Dnevnikovega Objektiva: Psihopat Gadafi
Sirija: Nasilje še traja
Protesti v Siriji so se pričeli 26. januarja, ko so zabeležili primer samozažiga, trajajo pa še vedno. Protestniki pozivajo k političnim reformam, pa tudi k umiku izrednega stanja, ki v državi vlada že od leta 1963. Na tisoče protestnikov se je 15. marca zbralo v sirskih mestih, naslednji dan pa smo poročali o približno 3000 aretacijah in nekaj smrtnih žrtvah, tudi v naslednjih dneh pa se je demonstriranje nadaljevalo. V sredini aprila se je na glavnem trgu v mestu Homs zbralo okoli sto tisoč ljudi, ki so zahtevali odstop predsednika Bašarja al Asada.
Protesti v Siriji (foto: Reuters)
Ta je 21. aprila po 48 letih odpravil izredne razmere v državi. Protesti, ki so pogosto nasilno zatrti, se nadaljujejo, decembra pa so Združeni narodi sporočili, da je število žrtev represije v Siriji preseglo število 5000. Prelivanje krvi se še ni ustavilo. 26. decembra je v Sirijo prispela opazovalna misija Arabske lige, a jim oblasti onemogočajo opravljanje dela.
Preberite še:
